Ovca, bica in še kakšno ime za to žival bi našli v naši Sloveniji, saj jo po različnih pokrajinah imenujejo različno. Mladička pa večinoma imenujejo jagnje. Malo, nežno, mehko, kosmato belo ovčko smo kot malčki radi stiskali k sebi in z njo zaspali, to je bila naša igračka, seveda ne živa. Kot pravi zgodovina, se je ovca verjetno razvila iz divjega muflona v osrednji in jugozahodni Aziji. Ta vrsta je izjemno pomembna v gospodarstvu zaradi pridelave mesa, mleka in volne. Mali kmetje ali kajžarji so svoje družine nekoč preživljali z ovcam in s kozami, saj so imeli za krave premajhna posestva. Z drobnico niso imeli veliko dela, pašnike so ogradili. Ovce so popasle vse meje, ki so jih kmetje sicer težko ročno kosili. Dajale so jim skoraj vse potrebno za življenje – mleko, meso, kože in volno. Prav ti proizvodi so jim omogočali preživetje. Iz mleka so delali skuto in sir. Na kožah so spali, volno pa so očistili, spredli in iz nje pletli nogavice, rokavice, jopice, kape.
V Grobljah pri Domžalah sta zveza društev rejcev drobnice in biotehniška fakulteta organizirali že 10. državno razstavo drobnice in prvo državno razstavo ovac oplemenitene jezersko-solčavske pasme, med katerimi so izbrali najlepše. Na prireditvi je hkrati potekalo 17. državno tekmovanje v ročni in električni strižnji ovac. Tekmovalcem je šla dobro od rok. Spretni so bili tako ženske kot tudi moški in v manj kot v osmih minutah so ostrigli kar po deset ovac. Res je bilo zanimivo gledati takšno tekmovanje, saj je bilo treba poleg hitrosti striženja upoštevati natančnost, čistost volne, ovce niso smeli porezati in še na marsikaj drugega so gledali sodniki.
Jezersko-solčavska pasma. Foto: Branka Bizjan |
Na prireditvenem prostoru so razstavljavci ponujali na ogled strojene ovčje kože, volno, tradicionalne pletene izdelke iz ovčje volne. Videli smo veliko pleteno odejo iz ovčje volne, za katero so uporabili kar palice iz karnis. Pri pletenju s tako debelimi pletilkami so morali sodelovati trije, saj je bilo to zelo težko. Veliko pozornost so pritegnili oblačilni izdelki Erne Korošec iz okolice Ptuja, ki je svoje mojstrsko polstenje na gazo razvila v modne šale, brezrokavnike, plašče, kostume, okrasne rože in angelčke. Na sosednji stojnici pa so obiskovalci na delavnici sami poskusili narediti svoj prvi izdelek. Kar veliko truda je bilo potrebnega, da so bile mentorice zadovoljne. No, saj poznate pregovor: »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo!« Še veliko vaj bo potrebnih, da bodo izdelki vsaj približno taki, kakršne so jih videli na sosednjih stojnicah. Rokodelke Moravške doline so štrene ovčje volne spretno zvijale v klopke in iz njih pletle nogavice ter rokavice za zimske dni. Obiskovalcem so v pokušino ponudile domač kruh, namazan z zaseko in ocvirkovco. Tudi druge stojnice si bile povezane z ovcami. V ponudbi so bili: oprema za pašnike, strojene ovčje kože, volna za polstenje in pletenje, ovčji in kozji siri, ki smo jih poskušali in tudi kupili.
V ogradah na travniku so bile na ogled ovce jezersko-solčavske pasme. Za tekmovalnim odrom smo si ogledovali ostrižene, ki so postale zelo suhe in na pogled niso bile tako lepe kot prej, ko so imele na sebi svoj topli kožuh.
Dan se je prevešal v večer. Ovce so bile ostrižene, volna pripravljena za predelavo, nagrade podeljene, sodelujoči pa navdušeni. Stkali so se nova poznanstva in novi načrti, nekateri so se naučili novih znanj in okusili dobrote, ki so bile pripravljene iz ovčjega mleka in mesa. Skupni dogovor je bil, da se prihodnje leto dobijo na Tolminskem.