V oljkah je zakoreninjena večnost

Ko smo bili otroci, nismo vedeli, kaj je oljka, oliva, oljčno olje. V šoli so tovarišice sicer bolj mimogrede in v imenu čim širše izobrazbe omenjale, da rastejo na Primorskem, a tudi mulci smo to vzeli mimogrede in pozabili. O tem drevesu in njegovem sadu se ni kaj preveč sanjalo niti odraslim. Pač ljudje s trdnega kopna, ki v dežele sonca zaidejo samo med počitnicami, na morje se je šlo na dopust. Od maščob pa smo takrat na Dolenjskem vedeli za svinjsko mast in sončnično olje.

Tudi potem, ko smo fantje in punce sami hodili na morje, so nas bolj kot različni grmi, debla in stebla, listje in plodovi zanimali nasprotni spol, pir in zabava. A enkrat vse pride na svoje mesto.

Oljko sem tako rekoč prvič opazil, ko smo že v letih v Istri nekaj zidali. Takrat se mi je dala prepoznati tako rekoč čez noč. Ta božja rastlina, brez katere ne bi bilo sredozemske in tudi ne zahodne civilizacije. Oljka, trta in pšenica. Prehranile so ljudi petih tisočletij, celo več, a je to poniknilo v ne vedno določljivih začetkih počlovečenja. Oljka raste in uspeva na vseh bregovih našega sončnega morja, ki je tako nenavadno stisnjeno med kopnine. Česa takega, kot je Sredozemlje, ni nikjer drugje na planetu. In tudi oljke ne, čeprav so jo razmnožili marsikje.

Sklenil sem posaditi pet oljk, za več ni bilo prostora, in udobno jim mora biti, so me poučevali. Težava je bila, da sem bil že takrat v letih, oljke v drevesnici pa mlade in debele kot prst. Kdaj jih bom dočakal, bodo gospodične pred mojimi očmi postale gospe? A tam spodaj v modrini neba in morja so domiselni ljudje, predlagali so, naj posadim stare oljke, z bagri izkopane, dobesedno iztrgane iz kamenja rdeče zemlje. A to gre? Je šlo.

In tako smo izkopane, izruvane slovenske oljke s tovornjakom peljali v hrvaško Istro. Še prej mi je prijatelj oljkar, ki sem mu pač moral zaupati, oljke, stare po 30 let, tako temeljito obrezal, da je ostalo samo deblo s štrclji nekaj debelih vej. Kot bi človeku ob telesu posekal roke in noge. Tudi bolelo me je skoraj tako, bilo je kot zločin.

Najstarejša ima 2300 let

A ni bil. Oljke, štiri istrske belice in eno askolano, smo posadili v vnaprej izkopane jame, pognojili, zasuli in zalili. Še prej je bilo treba s tovornjakom čez mejo, Hrvaška še ni bila pod Brusljem, vendar so se naši in sosednji policisti in cariniki delali, da nič ne vidijo. Oljka je sveto drevo, čeprav uradniki, ki si izmišljujejo zakone, ob morju pravijo regole, mislijo, da drevo, roža ali pes potrebujejo za čez mejo več papirjev in potrdil kot človek.

Potem je bil samo še čas. Kar veliko časa. Oljke imajo rade čas, uživajo v skoraj večnostih, najstarejša je stara 2300 let, na Brionih ena 1600. Bila je zima z burjo in jugom. Naposled pomlad velikega pričakovanja. In res. Čudež. Na grobih, na videz mrtvih štrcljih je izza lubja pognalo zelenilo. Najprej skoraj nič, nato vejice z listki. Kakšna vitalnost, kakšna moč, kakšna volja. Katero drugo drevo bi to zmoglo? Danes, po 14 letih, imajo naše oljke razkošne krošnje, ki jih znotraj, tako mora biti, razsvetljuje sonce. O kraljici dreves imam okoli 20 knjig, istrske belice damo stisniti v olje, askolane vlagamo najprej v slanico, nato pa z dodatkom začimb po provansalsko v oljčno olje. S sirom in paradižnikom ter kruhom jed bogov.

Oljka bi bila vredna največjega spoštovanja tudi, če bi o njej vedeli samo to, da se je golobica z Noetove barke vrnila z oljčno vejico v kljunčku in da je bil posek oljke v stari Grčiji drugi največji zločin. Za umorom.