GORNJA RADGONA – Kljub številnim javnim opozorilom v medijih, na oglasnih deskah in drugje se varstvo divjadi v Pomurju, zlasti na radgonskem območju, prav nič ne izboljšuje. Prej nasprotno, vse slabše je. Tako je sklepati po novih in novih poročilih, da so psi pokončali srno, zajca ali drugo divjo žival. Prava nesreča za nemočno divjad so spuščeni psi, predvsem potepuški, ki se spomladi še posebno radi zbirajo v trope. Iz gozda preganjajo srne in drugo divjad v ograjene vinograde in sadovnjake, tam pa se prestrašene zaletavajo ob žičnate ograje, s čimer se že zapišejo smrti. Če pa morajo bežati čez ceste, so v nevarnosti, da bodo povožene. Na povoženje srnjadi ne morejo vplivati, so pa lovci, ki skrbijo za stalež divjadi, še posebno ogorčeni nad vinogradniki, ki s postavljanjem žic ustvarjajo idealne razmere za pasje pogone.
Kot nam je povedala starejša ženska z Orehovskega Vrha, je prav mučno poslušati, ko »pes kolje srnjega mladiča ali tudi veliko srno, ta pa v smrtni grozi spušča glasove, kot bi klali otročička«. |
Ograda le s treh strani
Sicer dokaj mila zima bo, vsaj na območju Gornje Radgone, lovcem in drugim skrbnikom narave in divjih živali ostala v slabem spominu. Že zaradi žleda je poginilo več deset živali. Potem ko so se iščoč izhod z zaletavanjem v žico poškodovale, so ranjene privabile spuščene pse, ti pa so jih seveda pokončali. Spuščanje psov v naravo je sicer strogo prepovedano, kar pa očitno mnogo pasjih lastnikov ne gane. Tako so minulo nedeljo na Orehovskem Vrhu, nedaleč od hiš, našli raztrgano srno, ki je bila žrtev pasjega tropa. V mladem vinogradu, večidel ograjenem, smo na žici in ob njej na mnogo koncih odkrili staro zasušeno srnjo dlako. Neme priče dajejo vedeti, kako veliko jih je v minulih tednih in mesecih prav tu našlo nasilno smrt.
Seveda se vsi strinjajo, da imajo vinogradniki pravico zavarovati svoje vinograde, še posebno mlade – a bi morali biti ograjeni z vseh strani, da se srnjad ne ujame v past. Kadar je s treh strani ograjen, z ene pa ne, divjad tam vstopi, potem pa ne najde več izhoda. Potem je hitra in lahka malica podivjanim psom.
Kri in dlaka na žici
»Seveda nam zakonodaja prepoveduje, da bi pokončali potepuškega psa, tudi če ga odkrijemo med ubijanjem ali trganjem divje živali. Boli nas, ko spremljamo, da se kar vrstijo pravi pokoli divjadi, predvsem srn. Žal so številni vinogradniki postali pomočniki potepuških psov, saj jim z razpetimi žicami dobesedno privabljajo srnjad v past. Ta se žicam nikakor ne zna izmakniti, narava jih ni opremila s tem nagonom, zato se v nemoči zaletavajo v žice in se pri tem poškodujejo,« je opozoril starešina Lovske družine Gornja Radgona Milan Kolarič in dodal: »Pravkar smo si ogledali več sto metrov dolgo vinogradniško žico s srnjimi ostanki, predvsem krvi in dlake, kar pomeni, da jih je bilo tukaj res veliko pokončanih.«
Predsednica Društva za zaščito živali Pomurja Breda Habjanič poudarja, da psi niso nič krivi, saj v krvoločnem lovu le sledijo nagonu. Zato, pravi: »Je pa treba kaznovati lastnike psov, da se enkrat za vselej naučijo, da bi morali za živali primerno poskrbeti.« Mimogrede, če policisti odkrijejo lastnika psa, ki je sodeloval v napadu na divjad, bo plačal od 400 do 1200 evrov kazni. |
Poudarimo še, da tudi naš sogovornik slovi kot uspešen vinogradnik, zato dobro pozna zorni kot nasprotne strani. Prepričan je: »Rešitev bi lahko prinesel le skupen dogovor lovcev z vinogradniki.«
V obravnavanju narave moramo biti enakovredni sogovorniki, z njo pa zaživeti v kar se da dobrem sožitju. Seveda bi k redu pripomogla zakonodaja, če bi kršilce znala udariti po žepu. »To je,« meni Kolarič, »zagotovo najboljše zdravilo.« Potem bi zanesljivo ta trofejni lov izpuščenih psov na divjad krepko upadel.
