MARIBOR – Tri dekleta se na prvi pogled ne razlikujejo od vrstnic na III. gimnaziji v Mariboru. A vendarle, pozornejši pogled razkrije, da so pred dnevi iz Unionske dvorane odnesle zlata priznanja Lions kluba Maribor za ure prostovoljstva. To so dekleta, ki ob šolanju želijo in zmorejo več. Zakaj? Preprosto vprašanje, kaj je bil razlog, da so se odločile za prostovoljstvo, je prineslo gostobesedne odgovore, ki jih lahko strnemo v zgolj nekaj besed: Zala Pešut: »Vem, da s tem pomagam ljudem!« Nika Miloševič: »S tem dobivam izkušnje!« Barbara Zlodej: »To mi veliko pomeni!« Delujejo na različnih področjih prostovoljstva: v ospredju je delo s starostniki po domovih upokojencev, veliko prostega časa namenijo tudi učni pomoči vrstnikom.
Vzorci od doma
V sogovornice vrtamo z vprašanji, kako si v teh letih, ko večina njihovih vrstnic preživi pred zasloni pametnih telefonov, upajoč na nova sporočila na vseh vrstah družabnih omrežij, ali na prvih zmenkih, želijo prosti čas izkoristiti za to, da pomagajo nekomu, ki potrebuje pomoč. Kaj pravijo na to njihovi sošolci? Nika je zelo odločna: »To se nekaterim zdi smešno, a sem marsikoga za takšno obliko dela navdušila, potem ko mi je po prvem presenečenju pozorno prisluhnil!«
Lahko pomislimo, da so te tri srednješolke vzorec prinesle od doma. A ni vedno tako. Klic k dodatnemu delu ob šolskih obveznostih so pri sebi spoznale same. Priznavajo, da je pripomogla vzgoja staršev, Nika in Barbara sta navdih sprva črpali pri mami in babici.
Ob tem se ne moremo otresti misli, da imajo Slovenci prostovoljstvo v genih. In če nadaljujemo pri genskem zapisu naše potrebe po pomoči, bi lahko posplošili, da se dekleta odločajo predvsem za skrb za šibkejše člane starejše generacije. In fantje? Polni fizične energije so najraje prostovoljci pri vaških ali mestnih gasilcih.
Strah je bil odveč
Prav posebno prostovoljno pomoč marginalizirani družbeni skupini gluhih in naglušnih opravlja Zala Pešut. Kako pomagati gluhemu, ni pravilno vprašanje. To je: kako boste vedeli, da gluhi potrebuje vašo pomoč? Notranji klic jo je vzpodbudil, da se je odločila spoznati svet tišine in nato jezik gluhih. Nihče iz njene družine ni prepuščen temu svetu. Tudi njen dvom, da se zaradi svojih notranjih strahov ne bo prav kmalu vklopila v njihov svet, je bil odveč.
»Na začetku me je bilo strah, da z gluhimi ne bom znala komunicirati, da jih ne bom razumela, da se bom z napačnimi kretnjami morda celo osmešila … Nato spoznaš, da je njih bolj strah, da ne bodo znali komunicirati s teboj, zato se zelo potrudijo, da jih razumemo.« Brez mnogo ur učenja znakovnega jezika ne gre, in kot je poudarila njena mentorica Kaja Hötzl, je Zala glavno oviro sporazumevanja premagala tako dobro, da je pozneje lahko ponudila učno pomoč gluhemu otroku.
Prav lahko se zgodi, da prostovoljstva ne bi bilo, če njegovega pomena ne bi prepoznali starši, šola in če ne bi bilo mentorjev, ki tovrstno dejavnost vzpodbujajo. Janez Pastar, ravnatelj III. gimnazije Maribor, pojasni: »Menimo, da je prostovoljstvo v mnogočem odtujenem svetu odlika, ki na izvedbeni ravni kreativno povezuje mladost z vsemi njenimi atributi. Te njihove dejavnosti v šoli in okolici ne ostanejo prezrte.«
Plakete za mlade prostovoljce V sklopu slovesnih akademij, ki sta jih ob kulturnem prazniku pripravili III. gimnazija in srednja šola za gostinstvo in turizem (SŠGT), je Lions klub Maribor podelil priznanja mladim prostovoljcem dijakom. Za opravljenih sto ur prostovoljnega dela v zadnjem letu so dobili zlato plaketo, za 50 pa srebrno. S III. gimnazije Maribor je prejelo priznanja (tri zlate plakete in dve srebrni) pet dijakov, s SŠGT pa štirje (tri zlate plakete in eno srebrno). Sodelovanje med šolama in Lions klubom Maribor na področju prostovoljstva poteka že 15 let, na kar je še posebno ponosen predsednik mariborskih lionsov Peter Skuber. |
