KRANJ – Kaj stori navadni smrtnik, če meni, da mu je sodišče izreklo nepravično sodbo? Odgovor je preprost: na sodbo se pač pritoži. Tudi to, vendar ne samo tega, je storil Matjaž Chvatal. Poleg pritožbe je s Trstenika, vasice na robu kranjske občine, kjer Chvatal že vrsto let živi v hiši, ki jo je zgradil z lastnimi rokami, v virtualni svet švignila še nevsakdanja elektronska knjiga, ki se začne z besedami: »V Sloveniji je bilo od samoosvojitve do danes izrečenih preko 2,000.000 pravnomočnih obsodb. To knjigo posvečam vsem po krivem obsojenim na slovenskih sodiščih.«
V elektronsko knjigo Avgijev kurnik, ki je brezplačno dostopna na spletni strani www.zalozba-turistika.si/Avgijev_kurnik.pdf, je Chvatal, pisatelj in knjižni založnik, objel 154 strani. Na njih je podrobno opisal pet let trajajočo »zgodbo o oslovskem sojenju v Kranju«, ki se je prejšnji mesec končala tako, da so Chvatala pogojno obsodili na tri mesece in 15 dni zapora s preizkusno dobo dveh let. O sodbi pravi: »Ta kazen mi je bila izrečena zaradi pisane besede, zaradi napisanega mnenja in misli. S to kaznijo mi je jasno dano v vednost, da ne smem več zapisovati ali bognedaj objavljati svojih mnenj. V praksi to pomeni, da moram takoj prenehati pisati kakršne koli tekste in verjetno tudi fotografije. Prav vse je lahko žaljivo, če nekdo želi celo reč predstaviti na tak način.«
Najbolj srhljiv telefonski razgovor
Naj začnemo na začetku in čas zavrtimo tja do nedelje, 6. januarja 2008. Takrat je Matjaž Chvatal s sodelavko in samostojno umetnostno kritičarko Petro Vencelj, ki je doma v jedru starega Kranja, pripravljal turistični vodnik z naslovom Gorenjska. Že od jutra sta, povezana prek interneta, pripravljala tekste: »Okoli 17. ure, ko je bila že trda tema, sva prekinila in se zmenila, da nadaljujeva naslednje jutro. Sodelavka je rekla, da bo najprej nekaj pojedla, potem pa šla malo na zrak. Tudi sam sem bil zelo utrujen od celodnevnega dela. Naredil sem kratek postanek pri hladilniku in odšel v posteljo. Zaspal sem še pred šesto. Iz globokega sna me je zbudila žena in rekla, da me po telefonu kličejo s policije.« Našega sogovornika je čakal, kot opiše, »najbolj srhljiv telefonski razgovor v življenju«.
Kriminalist, ki je klical s kranjske policije, je na Trstenik »s pretirano prijaznostjo« Chvatalu sporočil, da so »ob 18.30 priprli njegovo 'prijateljico', ki je močno pijana kršila javni red in mir. Tedaj se je iz ozadja zaslišalo kričanje Petre Vencelj. Chvatal je takoj prepoznal njen glas. Histerično je kričala, da ni pijana, da jo boli, da hoče zdravnika...« Nato je Chvatal opozoril kriminalista, »da gospa Vencelj jemlje močna zdravila in da zato sploh ne pije alkohola«. In še takole je, pet let po ključnem pogovoru, zapisano v svojevrstni elektronski knjigi: »Iz ozadja se je še vedno slišalo kričanje Petre Vencelj. Še vedno je histerično kričala, vmes jokala z glasnimi izbruhi, vmes hlastala za zrakom ... Slišal pa se je tudi moški smeh in glas, ki je gospo zmerjal s komunajzersko prasico in kurbo. Petra pa je kričala: 'Svinje fašistične, vi niste policaji, ampak navadna drhal, mojo babico so na tak način mučili gestapovci ... Fašisti ste ...'«
Zgodbe o
policijskem nasilju
Nočni zaplet se je pravzaprav začel v kranjskem lokalu Cafe Teater. Tam je Petra Vencelj prižgala cigareto, čeravno tega zaradi ravno svežega protikadilskega zakona ne bi smela storiti. Natakar je, ko je že odšla, zavrtel znano številko 113 in dežurnemu sporočil, češ da gostja kljub večkratnim opozorilom ne želi ugasniti cigarete, se dere in dela kraval. Nato sta posredovala policista. »Zgrabila sta me in me začela vleči proti marici. Hotela sem vedeti, zakaj. Vklenila sta me sredi trga in me vlekla. Nato sem vpila, naj tega ne počneta, ker imam zlomljena rebra. Nista me poslušala. V marico sta me vrgla kot vrečo krompirja,« nam je dan po dogodku opisala Petra Vencelj. O dogodkih, ki so umetnostno kritičarko pripeljali na kranjsko policijsko upravo, smo takrat podrobno poročali tudi v Slovenskih novicah. Ker sta jo Vencljeva in Chvatal opisovala brez dlake na jeziku, sta zaradi razžalitve kriminalista prišla pred sodišče.
Nenavadna kranjska nočna zgodba je tedaj močno odjeknila v medijih. »Naju s Petro je buren iz čustven odziv bralcev zelo presenetil. Pisali so nama in naju klicali. Poslušala sva številne podobne zgodbe o policijskem nasilju,« v elektronsko knjigo, ki se na posameznih mestih bere kot kriminalka, za katero se zdi, kot da se ni zgodila v Prešernovem mestu, temveč v daljnih in z neko tršo družbeno miselnostjo prežetih krajih, zapiše Matjaž Chvatal. Med drugim v elektronsko knjigo, ki je bila napisana v pičlih 14 dneh, zapiše: »Tisto pomlad 2008 sem sprevidel, da v nori državi, v kateri vladajo taki in drugačni lokalni norci, nikoli ne bom imel miru. Ko sem se s Petro med delom in predvsem med reševanjem najinih težav zapletel v kratko romanco, mi je razpadlo skoraj vse.«
Na sodišče zaradi razžalitve
Zato se je, tako pravi na 16. strani Avgijevega kurnika, za nekaj časa odločil oditi izpod Alp. Želel se je odjaviti na upravni enoti, kjer so od njega zahtevali, naj jim pove nov naslov. Pa se je tudi tu zapletlo – sogovornik se je želel umakniti na čoln, na upravni enoti te ideje niso sprejeli, zato je Chvatal povedal naslov, ki mu je prvi padel na pamet – Titova 36, Bar, Črna gora. Tako so vabila s kranjskega sodišča, kamor so sogovornika v prihodnjih letih vabili zaradi obtožb, povezanih z razžalitvijo, romala tudi v tujino.
V knjigi Avgijev kurnik je zapisano vse to in še marsikaj o kriminalistu, »ki zna prekleto dobro obračati jezik pa mikastiti ljudi«, o »lovu na ljudi«, ki se je lani zgodil na robu Kranja, in o tem, zakaj bi se moralo slovensko pravosodje preimenovati v krivosodje. O prvih odzivih na elektronsko knjigo, ki je v samozaložbi izšla pred tremi dnevi, nam je Matjaž Chvatal včeraj povedal: »Odzivi so izredni! Javili so se mi znanci, ki so doživeli podobno zgodbo, in takih je pri nas ogromno, sploh med tistimi, ki so imeli opravka s kranjskim sodiščem, poleg tega pa so tudi na kranjski policiji umetniki pri produciranju takšnih zgodb.« Chvatal je trdno prepričan, da je bil celoten sodni pregon zoper njega nezakonit: »Zločinci so oni, ne jaz.«