V Novicah zadel avto, končal pa na urgenci

MOZIRJE – Tri leta je Janez Mazej iz Ljubije v občini Mozirje tiščal v sebi, da ga je poleg sreče, ki si jo je nevede kupil v Tuševi prodajalni v Mozirju, zadela tudi nesreča.

Februarja 2011 je namreč zadel glavno nagrado Slovenskih novic, ki mu je prinesla nič manj kot nov osebni avto, v dneh od prvega stika z uredništvom pa do časa, ko je prvič sedel za volan svojega forda fusiona, pa ga je psihično tako zvilo, da je končal na urgenci bolnišnice v Topolšici.

Nenavadna zgodba se je začela potem, ko je Janez kot običajno kupil Slovenske novice in mu je žena Mira, zaposlena v IPC Gorenje, odkrila znakce v krogu, iz katerega so se zableščale tri enake ikone avtomobila. Ples v možganih se je začel tako silovito, da že kmalu ni več vedel, kaj se sploh dogaja. Preden sta se z bratom Francem odpravila po avtomobil, se je Janezu začelo dogajati … Prvi vljudni pogovor s predstavnico našega časnika po telefonu, nato obisk novinarjev našega uredništva ter 3. marca prevzem vozila v Ljubljani. V pričakovanju avta, ob veliki pozornosti vseh, ki so mu želeli vse dobro in so mu čestitali, novinarski pogovori in fotografiranje... Vse to je bilo preveč za skromnega kmeta in delavca v Gorenjevi tovarni.

Ko sta se tistega dne končno pripeljala domov na Gneč v Ljubiji, so začele padati čestitke, voščila in neobičajno ogovarjanje, kot: »Lej ga Janeza, a ti pa kar s fordom, ja, a ga boš znal voziti …«

»Mojega starega zguljenega hyundaija atosa smo kar nehali popravljati pri mehaniku. Ples živcev in občutkov je dosegel vrhunec pri prijatelju Ivanu Glasenčniku v sosednji vasi Gorenje, ko se mi je zavrtelo in sem se sesedel brezmočen in brez zavesti. Kar zmanjkalo me je!« se spominja (ne)srečnik Janez. Potem je prišla dežurna zdravnica dr. Steinerjeva iz zdravstvenega doma v Mozirju, rešilec in sprejem na urgentnem oddelku bolnišnice v Topolšici. Pa ukrepi intenzivne nege in potem postopno zavedanje, vračanje v življenje in spodbudne besede dr. Justinka. »Gospod Mazej, malo se bomo družili, vi pa nam povejte, kako pride človek do novega avta!«

»Po štirih dneh pregledov in opazovanja prijaznega zdravstvenega osebja v Topolšici, ko so me še kar naprej spraševali o moji terni in sreči, ki me je zadela, sem se kot prerojen vrnil domov na Gneč. In šele mesec po prevzemu kovinsko sivega forda v salonu v Ljubljani sem se 1. aprila 2011 prvič usedel v avto ter se začel voziti. Nebeško, zares srečen sem bil takrat in spet močan, življenje se je začelo odvijati po starih tirnicah. A sem še vedno poslušal, češ, a to je tisti, ki je zadel avto,« razlaga Janez.

Vozilo sreče še zdaj služi družini Mazejevih, ki se le s težavo in trdim delom na mali kmetiji prebijajo skozi vsakdanjik. Janez je še do konca tega leta na čakanju po zaposlitvi v Keramiki Gorenje, sledi upokojitev. Medtem se nezaposleni sin, bodoči inženir hortikulture in vrtnarstva Jernej, tudi predsednik slovenskega Društva za izobraževanje o samooskrbi s sadjem in zelenjavo Učni sadovnjak, ukvarja s poskusnim gojenjem okrog 200 vrst paradižnikov ter novimi izzivi gojenja živilskih kultur. Pri Mazejevih so jo dobro odnesli tudi, ko se jim je lansko zimo podrla večja drvarnica pod težo snega. Tudi letos, ko se jim je po žledolomu v gozdu zvrnil traktor ob nepravilni uporabi motornega vitla, pa so ga spet sestavili ...

»Povejte tistim, ki jih sreča najde s tako veliko žlico, naj se ne sekirajo, naj najprej ohladijo živce, potem je vse dobro, vse v redu in sreča pride vštric. Meni je razburkala življenje, zdaj pa smo vsi srečni ob tem sivem, že tri leta starem članu naše družine!«