LJUBLJANA – Oni dan je z nami kontaktiral bralec in nam povedal, da je na sprehodu ob Ljubljanici pod Prulskim mostom naletel na pravo ladjedelnico, kjer fantje varijo, brusijo in občasno spirajo posode v vodo. V poslanem pismu je vse natančno popisal: »Na vas se obračam, ker mi ni vseeno za okolje. Namreč, v Ljubljani pod Prulskim mostom se je razvila nekakšna delavnica za ladje, ki plujejo po Ljubljanici. Vendar vse skupaj izgleda kot delavnica iz 18. stoletja, razen električnih naprav, ki jih uporabljajo. Fantje pridno varijo, brusijo, barvajo in lakirajo ... Ker nimajo nič urejeno, splakujejo orodje in posode v Ljubljanici. Dostikrat opažamo oljne in podobne madeže v Ljubljanici. Za dvig ladje uporabljajo škripce, ki so pritrjeni na spodnji del mostu.«
Občan se verjetno upravičeno čudi, da je za današnji čas vse skupaj milo rečeno nenavadno. Mimoidoči turisti naj bi se čudili in nemo opazovali, vse skupaj naj bi jih spominjalo na Indijo.
V rokah lokalnih oblasti Inšpektor za plovbo po celinskih vodah Jože Klemenčič, ki deluje v sklopu Uprave za pomorstvo in nadzira celotno območje Slovenije, nam je povedal, da primerov, kot je majhna servisna delavnica pod Prulskim mostom, ne pozna. Zraven pa je poudaril: »Za tovrstne zadeve, morebitne kršitve zakonov, so pristojni občinski inšpektorji in redarji, ki proučijo skladnost dejavnosti na reki z občinskim odlokom. Če bi šlo za okoljsko sporno dejanje, so na potezi okoljski inšpektorji. Zakonodaja lokalnim oblastem pušča precej možnosti.« |
Servis pod mostom
Sprehod pod Prulskim mostom je potrdil pisanje občana. Tam skupina mladih fantov res nadgrajuje rečne ladjico za 30 oseb. Pritrdili so kovinsko konstrukcijo, nam je povedal eden od njih: »Pred dnevi smo vstavili WC-školjko, zdaj postavljamo lesene pregrade.« Izvedeli smo, da je ladjica last Toma Zupančiča, znanega ljubljanskega ladjarja in predsednika Društva rečnih kapitanov, ki po Ljubljanici prevaža turiste že 20 let. Ko smo ga poklicali, nas je povabil na obisk.
»To ni nobena ladjedelnica, ampak mala servisna delavnica, ki smo si jo začasno uredili pod Prulskim mostom. Nimamo urejenih razmer in delamo priročno, glede na dane možnosti,« nam je povedal Zupančič. Glede očitanega hrupa pod mostom pa je duhovito dodal: »Saj veste, eni pijejo in potem pojejo, drugi kričijo, tretji se jočejo, mi pa varimo in brusimo. Mislim pa, da ni tako hudo.« Turiste po Ljubljanici prevaža z dvema barkama. »Ladjicama Ljubljana 1 in Ljubljana 2 pa se bo v mesecu ali dveh pridružila še tretja, Ljubljana 3. Nadgradnja je v zadnji fazi, le še polikarbonatno steklo namestimo, pa bo zaplula.«
Kot nam je povedal, po Ljubljanici trenutno pluje in prevaža potnike 17 registriranih ladjic. Sam sodeluje s podjetjem Snaga pri košnji strmih brežin, čiščenju reke in odvozu odpadkov. Za to imajo dva ploska pontona z zunajkrmnim motorjem: »Manjšemu pravimo kar Micka, včasih je bilo to ime za pralni stroj, mi smo pa dali ime našemu pontonu, s katerim prevažamo odpadke.« Večjega, za prevoz večjih tovorov, so poimenovali Francl. O delavnici pod mostom pa je povedal: »Delamo, kar moremo, se prilagajamo. Verjetno veste, da se nedaleč od tod, od Špice do Karlovškega mostu, gradi rečna marina na Ljubljanici za 12 ladjic plus dva dodatna priveza. Zraven bo tudi manjši servisni prostor. Končana bo še to poletje, potem se bomo premaknili tja.«
Do Vrhnike
Občan opozarja, da je zaradi dela onemogočen prehod po pešpoti pod mostom proti Špici. Kot nam je povedal strokovnjak za plovbo po rekah, mala servisna delavnica pod mostom katerega koli kanala v Amsterdamu zagotovo ne bi bila mogoča. Po drugi strani pa je tudi res, da stvari pri nas še niso dobro urejene.
Zupančič dodaja: »A veste, česa se najbolj veselimo v novi marini? Črnih tankov, po domače greznic, kamor bomo z ladjic prečrpali fekalije. Pristanišče bo tako vse stvari zagotovo postavilo na svoje mesto.«
Zupančič tudi meni, da se stvari vendarle razvijajo v pravo smer: »Sami verjetno veste, da je rečni promet po Ljubljanici potekal od rimskih časov dalje, vse do leta 1955, ko sta prenehala pluti dva poklicna čolnarja. Ko sem jaz začel pluti pred 20 leti, je bilo vse v povojih, za današnji standard neurejeno.«
Plovba je zakonsko urejena le od zapornic pri Ambroževem trgu do Vodovodnega oz. avtocestnega mostu v Črni vasi. »Plovba do Vrhnike bi nam odprla dodatno ponudbo, Barje je neodkriti biser.«
Po mnenju ljubljanskih ladjarjev je Ljubljanica za turizem in prevoz tovora dokaj neizkoriščena. Posamezna ladjica v povprečju prepelje od šest do sedem potnikov na uro. Glede na 30 sedežev je to malo. »Vemo pa, da je od vseh potnikov kar 80 odstotkov tujcev in le 20 domačih gostov.« Enourna vožnja z vodnikom stane 10 evrov, brez vodnika osem, seveda pa ladjarji ponujajo tudi piknike, poroke in izlete za otroke, ki plačajo manj. In nad čim so tuji turisti najbolj navdušeni? »Poleg vsega, ne boste verjeli, nad čisto Ljubljano!« pove Zupančič.
Zakoni in uredbe Plovbo po Ljubljanici urejajo zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04, 41/04, 57/08, 57/12), zakon o plovbi po celinskih vodah (Uradni list RS, št. 30/02), uredba o uporabi plovil na motorni pogon na reki Ljubljanici (Uradni list RS, št. 29/04, 44/07) ter naravovarstveni zakoni in uredbe. V uredbi o plovbi po Ljubljanici je kolikor toliko jasno zapisano, kdo, s kako veliko ladjo in s kakšnim in kako močnim motorjem sme pluti po reki, nikjer pa ni natančno definirana servisna dejavnost plovil, razen v sklopu omejujočih pravil iz zgoraj omenjenih zakonov. |