V New Yorku je postala Dardža

»Najbolj si želim New York spet doživeti kot turist, brez hitenja, brez obveznosti,« pravi Darja Gačnik, verjetno ena najboljših poznavalk mesta, ki nikoli ne spi. V velikem jabolku že dve desetletji vodi svoje turistično podjetje Slovenia Travel. Četudi je vmes dobila ameriško državljanstvo, je njeno srce še vedno v Sloveniji. Sicer klena Trboveljčanka priznava, da so ji nekoč po daljši odsotnosti ob pogledu na Krvavec pritekle solze.

Usodna zamuda

Morda tudi zato, ker se je njena kariera v turizmu konec sedemdesetih začela na bližnjem Brniku. Delala je v zemeljski operativi, kot so uradno rekli stevardesam na letališču. Za preskok je bila kriva triurna zamuda Adrijinega letala iz Londona. Kompasova predstavnica, ki je čakala skupino, ji je povedala, da nujno iščejo uslužbenca za prodajo počitniških paketov. Sledil je vzpon kot iz ameriških učbenikov, od dela za pultom, komerciale, vodje oddelka vse do zvenečega naziva direktorice prodaje.

V tistih časih je Kompas obetavne uslužbence za dva do tri mesece pošiljal nabirat izkušnje v tujino, njej so konec osemdesetih ponudili ZDA. »Ko sem aprila prišla v New York, je ves čas deževalo. Za teden dni so me poslali na turistični sejem v sončno Kalifornijo, a je dež padal tudi v Los Angelesu in celo San Diegu,« se spominja prvega srečanja z državo, ki je pozneje postala njen dom. Vseeno je bila navdušena, predvsem jo je osupnila naprednost Američanov, ki so takrat v turizmu že veliko uporabljali računalnike, medtem ko so jih pri nas šele spoznavali. »V Ljubljani si včasih težko dobil telefonsko zvezo iz centra v Šiško, tam je vse teklo kot po maslu,« pravi.

Bitka za Slovenijo

Potem je 1990 prišel klic direktorja, ali bi vskočila na delo v newyorškem predstavništvu, Gačnikova pa je brez razmisleka takoj privolila. »Šele ko sem odložila slušalko, me je obšlo, kaj sem storila. A sem hkrati vedela, da se taka priložnost ne ponudi vsak dan, nazaj pa še vedno lahko pridem,« opisuje svojo impulzivnost. In zmoto, namesto štirih ali petih let na drugi strani luže jih namreč preživlja že 21. Takrat se ji ni niti sanjalo, kaj se kuha, šele spomladi naslednje leto je ugotovila, da se bliža konec skupne države. Takrat je začasno delala v Jugoslovanski turistični zvezi (JTZ).

Šestindvajsetega junija 1991 so jo povabili na sestanek newyorških Slovencev, takrat se je prvič srečala s predstavniki naših nekdaj številnih podjetij v ameriški gospodarski prestolnici. »Nikoli ne čutiš tako močno, od kod prihajaš in kaj je tvoja domovina, dokler nisi v tujini in se doma zgodi kaj hudega,« opisuje takratne občutke. Svojo bitko za Slovenijo je bila v Rockefellerjevem centru, kjer so imela sedež turistična predstavništva iz Jugoslavije.

Vreče gradiva

Prijateljem je naročala, da so jo obiskovali z velikimi vrečami, v katere je iz skladišča tlačila gradivo o Sloveniji. »Vedela sem, da bodo ob razpadu JTZ vse zaplenili, nisem pa smela sama odnašati gradiva, saj bi me obtožili kraje. Vsak se bori na svoj način,« se še danes nasmehne. Slovenci so mimo vratarjev tovorili vreče.Ob finančni pomoči enega od slovenskih podjetij je velik paket poslala tudi v Cleveland, saj je tamkajšnji jugoslovanski konzulat vodil Slovenec.

Slovenski poslovnež v ZDA ji je pomagal, da je dobila delovni vizum in 1992 ustanovila svoje turistično podjetje. Hkrati je postala predstavnica slovenskega turizma v Severni Ameriki. »To so bili težki časi, brez pomoči naših podjetnikov in brez sodelovanja z našo diplomacijo ne bi preživela. Sploh ker je bilo treba Američane prvih pet let prepričevati, da Slovenija in BiH nista eno in isto ter da pri nas ne padajo bombe,« opisuje prebijanje skozi najtežje dni.

Pomagali so ji tudi Američani, s svojo zasavsko trmo in odločnostjo je spoznala predsednika skupine Liberty Travel Eda Hallbrighta, ki je postal njen mentor. »Razkril mi je ogromno skrivnosti o delu svojega podjetja, čemur sem se sprva čudila, a mi je hitro razložil: 'Darja, več ko veš o nas, več posla boš sklepala z nami,'« opisuje sodelovanje. S trdim delom je postavila podjetje na noge, zdaj počasi že razmišlja o pokoju in vrnitvi v Slovenijo. Da bo spet Darja in ne več – Dardža.