USODNE OPEKLINE

V nesreči balona je za Emo umrl še njen Peter

Objavljeno 11. september 2012 13.20 | Posodobljeno 10. september 2012 20.38 | Piše: Lovro Kastelic

Pilot Miro Kolenc je v ljubljanskem UKC, psihično je povsem uničen.

Miro Kolenc bo preživel s hudimi opeklinami ...

LJUBLJANA, MARIBOR – Dva tedna po najhujši balonarski nesreči v Sloveniji je v mariborskem kliničnem centru umrl še 59-letni Ljubljančan Peter Zelko, mož Eme Zelko, ki je zaradi prehudih opeklin umrla že na kraju nesreče 23. avgusta. S tem se je število smrtnih žrtev povzpelo na šest! Po 11-letni Alji, njenem 51-letnem očimu Izidorju Prevodniku, njeni materi, 49-letni Bojani Groznik, omenjeni 56-letni Emi in njenem možu Petru ter še eni neimenovani žrtvi, ženski, ki je umrla prejšnji teden, balonarska tragedija še naprej kaže svoje krvave zobe, serijo odprtih ran, ki zlepa ne bodo šle v pozabo. Štirinajst udeležencev je bilo hudo ranjenih, deset so jih morali takoj po prihodu v ljubljanski klinični center oživljati. Omenimo, da se v mariborski bolnišnici zaradi hudih poškodb trenutno zdravi še en človek, ki pa ni več v smrtni nevarnosti, v ljubljanskem kliničnem centru pa je še šest poškodovancev, od tega so trije še vedno v kritičnem stanju!

Pilot zdaj v Ljubljani

Vzrok te hude nesreče in tragedije nedaleč od Iga je bil nenadni veter oziroma striženje vetra pri tleh. Med pristajanjem balona se je pojavil nevihtni piš s hitrostjo 30 kilometrov na uro, ki je nastal kot posledica neviht na Gorenjskem. Meteorološka služba je nevihto sicer napovedovala že pred sedmo uro, pilot Miro Kolenc pa se je z največjim balonom v srednji Evropi in 31 potniki kljub temu podal v višave. Kmalu po tragediji so s prstom pokazali prav na Kolenca; da ni imel veljavne licence za komercialne polete, zaradi česar mu je letalski inšpektor junija celo prepovedal letenje, da ga je v višave vodila predvsem želja po zaslužku, kot smo lahko zasledili v medijih, zaradi česar je bil Kolenc označen tudi kot nizkocenovni balonar. »Mi smo Easy Jet!« se je rad pohvalil pilot, ki je ponujal tudi za polovico cenejše polete.

Zdaj je tega nepreklicno konec. Skoraj zagotovo ga bo doletela ovadba, že tako in tako pa se bo moral soočati s hudimi travmami. Kolenc se tega še predobro zaveda. Nesrečo bo očitno preživel s hudimi telesnimi poškodbami, roke in noge mu je hudo poškodovalo, scvrlo kožo. Za njegovo življenje so se borili v mariborski bolnišnici, nekaj časa je bil v umetni komi, med drugim so mu zaradi hudih opeklin presajali kožo. Zdaj je v ljubljanskem kliničnem centru. Za njim prihajajo krvavi dogodki, zaradi katerih bo za vselej zaznamovan. Zadnjič je deloval prisebno, se pogovarjal s prijateljem, pomigal s prsti. »Vsega se je spominjal, govoril razločno,« smo izvedeli od človeka, ki ga je obiskala. »Psihično, psihično pa je povsem na tleh ...«

»Kaj sem naredil?« se je večkrat zapovrstjo vprašal. »Mrtvi so, mrtvi so ...« je govoril in govoril. »Treh bomb nisem zaprl ...« mu je še povedal pilot, ki je bil v središču ognjenih zubljev.

Očitki

Kaj je naredil? Je ukrepal tako, kot bi bilo treba? Rade Petrovič, izkušeni balonar iz Šmarja - Sapa, je tistega usodnega dne poletel takrat kot Kolenc. Zelo dobro ga pozna, zato ne govori na pamet. Poskuša razumeti. Ne prenaša zahrbtnih očitkov, ki zdaj z vseh strani letijo na Kolenca, tudi iz balonarskih vrst. »To je skrajno nemoralno in tudi nekolegialno! Očitajo mu vse živo, toda zakaj mu je državna komisija, v kateri sta bila tudi Avi Šorn in Filip Štucin, sploh podelila izpit za pilota?« Avi Šorn in Grega Trček se strinjata, da so tako veliki baloni, kakršnega je upravljal Kolenc, nesmiselni ter da so poletom odvzeli ves šarm in užitek, ki ga ti lahko prinesejo. Z njimi, kot pravita, nikoli nista in ne bosta poletela! »Že, že, toda kaj pa tisti Avijev balon za 10 in Trčkov za 16 ljudi?« se je vprašal Petrovič, ki je prepričan, da je Kolenc kljub vsemu naredil vse, kar je treba. »Vendar – če ga je res posrkal rotor, tisti piš pred nevihto, če je res prišel v ta nori in nepredvidljivi vetrovni sistem, potem ni mogel nič. Niti kdo drug ne bi.« Ker je prišlo do razbremenitve, ker ni zaprl preostalih treh jeklenk s plinom, je naposled udaril še v drevo. Pristanek je bil trd, silovit.

»Vseeno – zgodba o Kolencu je zapisana s krvjo, o tem ni dvoma, upam, da se bomo iz vsega tega kaj naučili!« je bil jasen Rade Petrovič.

Nad Mirom Kolencem in serijo njegovih napačnih odločitev bo odslej svetila avreola šestih mrtvih. Njih pač ni rešil. 

Šestdesetodstotne opekline

image

Kot so pojasnili v mariborskem univerzitetnem kliničnem centru, so po balonarski nesreči na zdravljenje sprejeli dva pacienta. »Eden od njih, ki je imel na več kot 60 odstotkih kože globoke opekline, je v soboto popoldne izgubil boj za življenje. Že v ponedeljek po poškodbi smo ga operirali, od takrat je bil dnevno deležen operacij ali previjanj. Njegovo zdravstveno stanje se je minuli teden močno poslabšalo. Šestdesetodstotna globoka opeklina je izjemno kritična in se v veliko primerih konča s smrtjo. Ne gre le za opeklino, tako hude opekline prinesejo s seboj številne spremembe v organizmu. Nastajajo številni zapleti in odpovedovanja organov, kar je za današnjo medicino nerešljivi problem,« je na novinarski konferenci povedal Erik Vrabič, predstojnik oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo v UKC Maribor, in pojasnil, da je zdravstveno stanje drugega pacienta balonarske nesreče, ki se zdravi v UKC Maribor, stabilno: »Njegovo življenje ni več v nevarnosti. Nameščen je na oddelku intenzivne nege.« 

 

Deli s prijatelji