ŠMARTNO OB PAKI – Ko se pripeljemo do železniške postaje v Šmartnem ob Paki, nam Jože Napotnik maha že od daleč. Ni ga mogoče spregledati. Dobrovoljni devetinsedemdesetletnik (toliko bo dopolnil 16. februarja letos, op. p.), po duši in razposajenosti pa jih šteje pol manj, nas je v svojem belem plašču, popackanem z barvami, čakal na vratih svojega ateljeja. Tega si je uredil v nekdanjem tovornem, pozneje zapuščenem skladišču železniške postaje, kjer je dovolj prostora tudi za največja slikarska platna, na kakršna Jože riše scene za številne prireditve v domačem Šmartnem in drugod po Sloveniji.
Zdaj reflektorji namesto scen
No, resnici na ljubo je zdaj tega dela vse manj, saj nekoč pristne scene, ki so jih imeli ljudje radi in so gledalcem na odru približale tako otoček sredi Blejskega jezera kot tudi gore pa prenekatero idilično vasico s cerkvico v ozadju, tudi staro mestno jedro Maribora, znamenitega Ezl eka in še marsikaj, danes vse bolj nadomeščajo zgolj in samo reflektorji. S tem pa tudi prireditve in koncerti izgubljajo dušo. »Mar ne bi bilo veliko lepše in pristneje, če bi imeli na festivalu Melodij morja in sonca v ozadju morje pa kakšno ladjo in predvsem sonce?« nas povpraša. In seveda se strinjamo. Jože je pač eden tistih, ki je glasbo vselej poslušal tudi z očmi, ne le z ušesi. »Pa ravno danes ste prišli, ko nimam nič pametnega pokazati,« se pošali, ko nas popelje po ateljeju.
Jože je bil vajen delati velike scene, na katere je nanašal barve z debelimi čopiči, včasih celo z zidarsko žlico, špahtlom, po domače. Nič čudnega, saj je po izobrazbi slikopleskar. A našemu očesu ne ostane skrito, da ima v ateljeju tudi manjše slike, ki se jih loteva z zelo tankimi čopiči. »Take zdaj rišem po naročilu za kakšne rojstne dneve in druge priložnosti. Tega je pravzaprav vedno več,« nam pove Jože, ki nas v nadaljevanju povabi v svoj dom, v Gavce, kjer živi z drugo ženo Milico. Poročila sta se pred 26 leti, ko se je Slovenija ravno osamosvajala, kar pomeni, da sta zdaj skupaj že dobrega četrt stoletja. Prej sta imela za seboj vsak svoj ponesrečen zakon, a vse kaže, da je tako moralo biti, da sta se našli sorodni duši. Skupaj sta v dobrem in slabem, pri Jožetovem ustvarjanju velikih scen pa je bila Milica vedno njegova desna roka. Pravzaprav bi bilo krivično, če bi opisovali zgolj Jožeta in njegovo delo, nobena scena namreč ni nastala brez Miličine pomoči.
njegovo prireditev Boš videl, kaj dela Dolen'c.
Šivala moževa platna
Ne nazadnje je bila, potem ko je Jože vse narisal na več platen, ona tista, ki jih je na šivalnem stroju sešila skupaj, pomagala pri prevozu do kraja postavitve in tudi pri postavitvi. Da je bilo do takrat, ko se je neki koncert, festival ali gledališka igra začela, vse tip top, kot rečemo. Ko stopimo v njuno dnevno sobo, se nam oko najprej ustavi na veliki uokvirjeni fotografiji, na kateri je Jože ves nasmejan med našima glasbenima velikanoma, Slavkom in Vilkom Avsenikom. »Ja, na to fotografijo sem pa res zelo ponosen,« nam pove. Druga, ki je ni mogoče spregledati, je – poleg številnih slik – fotografija Jožeta in Milice na Kredarici. Letos bo minilo osem let, odkar sta se povzpela tja gor, kjer ju je župnik Izidor Pečovnik - Dori poročil tudi cerkveno. Spremljalo pa ju je kar 250 planincev. In oba sta bila v narodni noši. Milica v tisti, ki ji jo je Jože podaril za rojstni dan, Jože pa v tisti, ki jo je prejel v dar. Milica, ki je bila tudi planinska vodnica, je od nekdaj sanjala, da bi se nekoč do Kredarice povzpela v krilu. In ta želja se ji je s tem uresničila. Pravzaprav ji jo je pomagal uresničiti Jože, s katerim sta se spoznala v Gorenju, kjer sta oba delala in dočakala upokojitev. Milica je delala v zunanji trgovini, Jože je za Gorenje izdeloval reklame in skrbel za postavitve na sejmih, na katerih je Gorenje predstavljalo svoje izdelke.
Pobarval 2700 fičkov
»Pa ne le to, sam sem pobarval kar 2700 fičkov in tudi nekaj kombijev z logotipom Gorenja, ki so jih serviserji uporabljali za vožnjo po terenu,« nam pove Jože, ki je prvo sceno narisal za gledališko igro Dekle iz Trente, ki so jo uprizorili člani domačega Kulturno-umetniškega društva Šmartno ob Paki. Scene za gledališke igre v letnem gledališču Studenec pa še vedno postavlja. Sicer pa je kar nekaj scen mogoče videti na več kot 700 devedejih, na katerih so posnete televizijske oddaje, na primer Marjanca, Videomeh, Parada humorja, razni festivali pa tudi Alpski večeri na Bledu. Največjo sceno, dolgo 42 in visoko 12 metrov, je Jože narisal za Lojzeta Slaka oziroma njegovo prireditev Boš videl, kaj dela Dolen'c. »Še sama ne vem, kako mi je vse to uspelo potem sešiti,« prizna Milica. Tudi za Noč Modrijanov sta delala scene kar 13 let. Pa saj, pravita, jima je zdaj kar prav, da je dela manj, saj ga niti ne bi več zmogla. »Nekoč sva v dveh dneh na različnih koncih postavila kar štiri scene,« se spominja Milica in potoži, da je pred šestimi leti zbolela za boreliozo. Jože pa doda: »Nikoli nisem znal reči ne, zato imam zdaj še vedno ogromno dela z risanjem slik za različne jubileje. Pa saj mi je v veselje in sem srečen, da še lahko to počnem.«
Obenem pa je ponosen, da so ga lani v domačem Šmartnem ob Paki imenovali za častnega občana. To je le še ena v vrsti lovorik, s katerimi se ponaša. Med drugim je bil že naj osebnost Velenja pa vitez dobre volje in še bi lahko naštevali. Ko odhajamo, nam pokaže tudi listino častnega občana. Pa ne svoje. Takšno, identično, ki jo je kar sam izdelal za svojo Milico. Še en dokaz, kako zelo jo ceni, saj ve, da vse, kar je ustvaril, brez nje verjetno ne bi in tudi ne bi imelo tolikšnega pomena.