V največji vasi si ne pulijo las, ampak lan

DAVČA – V Davči so tja do konca 60. let prejšnjega stoletja na vsaki večji kmetiji sejali lan, ga trli, predli na kolovratu in tkali platno. Vendar je s prodorom umetnih vlaken na tržišče ta dejavnost na podeželju začela izumirati. Da bi ohranili opravila in običaje, povezane s predelavo lanu, je takratno turistično društvo začelo pripravljati prireditev Dan teric, ki so jo uspešno organizirali kar deset let zapored. Po nekajletni prekinitvi delovanja društva so ga krajani leta 1999 znova ustanovili in s tem tudi oživili Dan teric, ki ga pripravljajo na kmetiji pr' Vrhovcu. Minulo nedeljo so ob hladnem in vetrovnem vremenu in ob množici obiskovalcev izpeljali že 33. dan, med drugim pa so člani KTD Dražgoše uprizorili burko v dveh dejanjih Janeza Evangelista Kreka Cigan čarovnik.

Dan teric pripravijo vsak tretji vikend v avgustu. "Na prireditvi v naravnem okolju zagotavljamo nepozabno potovanje v preteklost, to je v čas življenja naših prednikov," poudarjajo na kmetiji pr' Vrhovcu. Vaščani in vaščanke na starih orodjih prikažejo celotni proces predelave lanu od bilke do platna.
"Veseli smo, da nas spremljevalci naše prireditve vsako leto obiščejo v tako velikem številu," je povedal predsednik Turističnega društva Davča Alojzij Jelenc. "To je za našo vas velik zalogaj. Pri tem se trudimo, da vsako leto prikažemo kaj novega. Že zdaj vas vabim na Dan teric leta 2018, ko bo naše društvo praznovalo 50-letnico delovanja."
Davča je največja, drugi pravijo spet najdaljša slovenska vas. S čudovitimi strmimi grapami, z mogočnimi smrekami, bukvami in zaraščenimi bregovi vabi, da jo raziščemo. Po slemenih in predvsem po prisojnih bregeh so raztresene samotne kmetije. Raztezajo se od Porezna do Blegoša. V dveh dneh ni mogoče obhoditi vseh 60 naseljenih hiš. V 12. stoletju so zemljiški gospodje začeli na bregove Blegoša naseljevati ljudi s Koroške, v ožino Selške doline furlanske fužinarje, v Sorico pa južne Tirolce. V Davčo so se začeli naseljevati v 17. stoletju, predvsem s Primorske in iz okoliških naselij. Ljudje so se zaradi raznolikosti izvora le počasi ustalili na svojem stičišču v Davči. Najbolj jih je povezala zidava cerkve, ki so jo pod vodstvom Martina Jemca dogradili leta 1876.
Davčarji so trdoživi ljudje, ki so kljub stiskam v začetku prejšnjega stoletja in med drugo svetovno vojno ostali zvesti svoji zemlji. Tudi danes tod žive ljudje, ki so polni življenja in ljubezni do zemlje; rad imajo tudi tiste, ki pridejo mednje. Številčno vas raste, kljub težkemu delu in odmaknjenosti od večjih industrijskih središč.
Še pred petdesetimi leti je bilo ob skoraj vsaki davški kmetiji na začetku poletja videti modro cvetoče polje lanu, ki so ga v skladu s tradicijo kmetje populili, kajti lan se ne žanje, in nato posušili. Terice ga nato trejo na trlicah. Vlakna se češejo in na kolovratih spletejo v niti. Iz teh niti na statvah stkejo platno. Tako bi na kratko opisali pot od lanenega semena do platna, poznavalci pa pravijo, da je teh opravil blizu dvajset.

Lan sejejo stoti dan v letu, to je torej okrog 10. aprila. Stebla je treba redno pleti. Nato začnejo puliti po 90 do 110 dneh od setve. Sledi sušenje lanu, in to opravilo je v Davči nekaj posebnega. Izkopali so laneno jamo in do nje pod zemljo speljali poseben kanal, na koncu pa so uredili kurišče, kjer so zakurili z bukovimi drvmi. Toplota se širi po kanalu, lan se suši približno 20 minut. Za to je po navadi skrbel kar gospodar kmetije, potem je snope zavil v laneno rjuho in vse skupaj predal tericam. Trlice so zapele, lanena stebla so se začela ločevati od izjemno močnih vlaken.
Mnogi mladi ne poznajo lanu, saj je ta kulturna rastlina pri nas pozabljena. Rastlino z modrimi cvetovi, ki se razvijejo v bunkice, velike kot grah, v njih pa so semena, omenja že Valentin Vodnik. Prvi slovenski pesnik je v svojem slogu zapisal: "Terice pogačo, potico jedo, lanovi Slovencem cekine neso."