V najhujši zimi 1895 zmrznil še poštar

Po spletu je v zadnjih dneh, ravno času in letošnji zimi primerno, zakrožil zanimiv seznam podatkov o zimah na tleh današnje Slovenije. Nekdo se je na forumu vremenskega društva Zevs zelo potrudil in zbral podatke o najhladnejšem letnem času za okrog 1500 let. Prvi je zapisan za zimo 442/443, za katero pravijo, da je bila zelo huda v zahodni Evropi, sneg pa je ležal šest mesecev. Najtoplejša v Evropi je bila v sezoni 1185/1186. Že januarja so cvetela drevesa, februarja pa so bila jabolka že v velikosti lešnika. Na začetku avgusta je bila trgatev …

Poldrugi meter snega

Kadar govorimo o večjih količinah snega, ki je zapadel pri nas, največkrat omenjamo leto 1952, ko ga je vsaj v Ljubljani zapadlo skoraj poldrugi meter in je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. A to ni bila rekordna zima. Kot pravijo poročevalci s konca 19. stoletja, je na začetku marca 1895 zapadlo največ snega doslej. Uradno je bila debelina snežne odeje, ki so jo izmerili, kar 149 cm.

»Kaj bo z letošnjo zimo?« so se spraševali časnikarji tedanjega časa, predvsem pri Slovencu. »Tako se spet sprašujemo, ko nam včeraj in danes sneg suje iz oblakov s tako silo, kakor bi ga letos še nič ne bilo padlo. Iz raznih krajev dobivamo poročila, da se vsled teže snega podirajo strehe na poslopjih; tudi v Ljubljani se je zgodilo par takih slučajev.«

Prelistali smo nekaj izvodov časnikov, ki so izšli na začetku marca 1895. Rekordno debela snežna odeja je povzročila nemalo težav v prometu. »Promet na železnicah je včeraj in danes močno oviran,« sporoča časnik Slovenec. »Dunajski vlaki dohajajo sicer z neznatnimi zamudami v Ljubljano, od tu v Trst pa se promet niti na enem tiru ne more redno vršiti. Sobotni nočni in včerajšnji dopoldanski tržaški vlaki so prišli v Ljubljano s 5- do 8-urnimi zamudami, ker sta notranjska stran in Kras polna zametov in burje. Dunajski brzovlak ni mogel dalje v Trst, ker je tudi prosti tir popolno zameten.«

Tudi na Dolenjskem so imeli težave v prometu, saj je na dolenjski železnici »po naznanilu tukajšnjega vodstva državnih železnic zaradi neprestanega sneženja danes popolno ustavljen na vsej progi«.

Žal so se dogajale tudi žalostne zgodbe. Časnik Slovenec je sporočil, da je 27. februarja 1895 poštni sel Jože Stopar s Studenca na poti z Badne do doma zmrznil. »Mož se ga je najbrž preveč navlekel in omagal na poti,« ugotavlja kronist tedanjega časa. Pri mrliču so našli vse poštne pošiljke, med drugim 592 goldinarjev.

Še cerkve so bile prazne

Zanimivo je tudi poročilo iz Pivke, objavljeno 5. marca 1895. »Kdor ne ve kaj drugega, govori od vremena, pravijo ljudje,« je poročal Slovenec »A letos govorijo od vremena pri nas tudi tisti, kateri veliko vedo, so dosti videli in skusili svoje dni, in vsak pravi, da take zime in tako velikega snega nihče ne pomni. Vajeni smo burje in zametov, a tako visokega snega povsod čez hrib in plan nismo vajeni. Mislili smo si, da ga vsaj burja ne bo mogla prenašati, ker je moker in težak. Toda v četrtek se je zbudila burja in strahovito kadila tudi z južnim snegom, da se ni nikamor videlo.« In še zanimiva ugotovitev: »Koliko visoko imamo snega, ne moremo povedati, ker ga pravično tudi meriti ne moremo, kajti vedno se premika in seli, zdaj je tu zdaj tam. Najdražji zaklad so drva, bodi si suha ali tudi surova. Ljudje ne blagrujejo onih, ki imajo kaj denarjev, temveč bolj one, kateri imajo še kako polence drv, kajti tudi za denarje jih ni dobiti in v gozd ni mogoče ponje. Veliko starih češpelj, a tudi jablan in hrušk se je in se bo še letos porušilo po vrtovih, a še zavidajo jih, kateri jih imajo blizu. Pripovedujejo, da tu in tam tudi veliki lesni trgovci pogledujejo, kje se da pregaziti in prekopati do kakega drevesa.« Poročilo je v uredništvo Slovenca prispelo tudi iz Slavine na Notranjskem. »Od nedelje do petka nismo dobili nobene pošte,« piše poročevalec. »Zametena je bila železniška proga, pa zameteni smo bili tudi mi; vsaka zveza z bližnjimi vasmi je bila pretrgana. Ljudje nimajo drv; hruške, češplje padajo pod sekiro. V nekaterih hišah je mraz in glad obenem. Nekaj streh se je udrlo po vaseh, nesreče nobene ni bilo pri tem.«

Slovenec je 10. marca objavil še tole poročilo z Notranjskega: »Iz vseh krajev se poroča o nezgodah in neprilikah, katere je povzročil sneg v preteklem tednu. Toda tako hudo, kakor pri nas, ni bilo menda nikjer. Sneg se je začel vsipati že v soboto zvečer in naletelo ga je do zjutraj toliko, da v nedeljo ljudem iz vasi ni bilo mogoče priti do cerkve. Služba božja se je obhajala skoraj v praznih cerkvah. Snežilo pa je kar neprenehoma do torka zjutraj in po malem še naprej. V ponedeljek je pa pritisnila še silna burja, kakršne smo pri nas vajeni. Cele oblake snega je metala naprej po zraku. Tu je odnesla sneg skoraj do tal, drugje ga je nakopičila dva do tri metre na debelo. Človeka je kar groza obhajala, ko je gledal ta divji metež. Nekateri so se bali, da bo konec sveta. Snega je padlo malo manj kot dva metra visoko.«

Nastopile so tudi težave v preskrbi. »Trgovci na več krajih niso imeli več drož ali kvasa in gospodinje niso mogle kruha peči,« so zapisali v Slovencu. »V neki vasi je trgovcu zmanjkalo soli, drugje petroleja itd. Skoraj povsod pa ljudem primanjkuje drv, čeprav smo obdani od gozdov, morajo vendar marsikje zmrzovati, če nočejo požigati starega orodja in sekati sadnega drevja.«

Z Idrijskega so 13. marca 1895 sporočili, da so bili teden dni popolnoma odrezani od vsega sveta. Cene živil so nenadoma poskočile, na spoštovano gospodinjo mesarico M. Ipavec pa se ravno v času, ko se je odpravljala k popoldanski božji službi, s strehe vsul sneg in jo pokopal pod seboj. K sreči brez posledic …