Hotel pri Mraku v Ljubljani je prav poseben hotel. Ob vstopu nas obda občutek prijetne in tople domačnosti, poleg tega je v centru prestolnice, le streljaj od Križank, a edinstvenega ga dela še nekaj drugega. Ima zelo pestro zgodovino, saj se je tu rodil, živel in ustvarjal slovenski dramatik in pisatelj Ivan Mrak. Njegov oče Valentin Mrak iz Notranjih Goric pri Brezovici je prišel v Ljubljano za hlapca v gostilno Novi svet. Ker je bil pri delu prizadeven, vesten in zagnan, je postal pomočnik gospodarja gostilne. Poročil se je z Antonijo, rojeno Cirman, kmečko hčerko iz Šentvida pri Ljubljani, ki mu je rodila štiri otroke. Leta 1908 sta si izposodila denar in od Alojzija Zajca kupila gostilno na današnjem kraju hotela. Valentina so takratna izkopavanja rimskega zidu tako prevzela, da jo je poimenoval Pri starem Rimljanu. Ime se je ohranilo do 1916., ko ga je zamenjalo zdajšnje Pri Mraku. Na to spremembo je vplivala takratna vojna med Avstro-Ogrsko in Italijo, saj so Valentinu očitali, da simpatizira z Italijani.
Plesne in strelske vaje
Valentin je po vino hodil v Gadovo peč, na Štajersko v graščino Dornava in na Primorsko, hranil jih je v kleteh, ki jih je imel v Šiški. Pivo je kupoval v Ljubljani. Gostilna je bila zelo priljubljena, znana je bila po odlični hrani, v kuhinji pa se je kuharskega poklica učilo več deklet hkrati. Specialitete so bile močnata juha, bržole v ponvi, krvavice in pečenice, kuhana govedina s krompirjem, žabji kraki, potočni raki. Posebnost je bil domač sladoled, menda so bile izjemne tudi adria šnite ter torti mikado in panama. Zakonca sta bila med ljudmi znana po humanosti, saj sta dajala brezplačno hrano po šest študentom, ki so bili v največji denarni stiski in so večinoma prihajali s podeželja iz revnejših družin. Ob petkih so na svoj račun prišli berači, ki so zastonj dobili hrano in kakšen polič vina. Tu so se zbirali umetniki, literati, profesorji, študenti, potekali so različni shodi čevljarjev in dimnikarjev, bile so organizirane celo plesne vaje, oficirji so imeli enkrat na teden strelske vaje. Takrat so v gostilno zahajali tudi Samo Hubad, znan slovenski dirigent, s svojimi pevci iz Glasbene matice, komponist Aleksander Lajovic in slikar Rihard Jakopič.
Okajenega gosta, če je prišel kakšen, je oče Valentin pospremil iz gostilne, saj je želel, da gostišče ohrani dobro ime. Umrl je 1922., poslovil pa se je tako, da je na voz naložil vino in hrano ter se odpeljal v rodni kraj. Vsakega, ki ga je srečal na poti, je počastil s cigaro in vinom. Domačinom je povedal, da se je prišel poslovit in naj mu pri grobu zapojejo tisto En starček je živel. Po njegovi smrti je gostilno prevzela žena, ki jo je dobro in vestno vodila dalje. Njena osmrtnica je bila objavljena celo v nekem graškem časopisu. Po smrti matere je gostilno prevzela hči Elizabeta, ki jo je vodila do svoje poroke, nato jo je 1933. dobil brat Valentin, ki pa mu posel ni šel najbolje od rok, zato jo je prodal. Od 1940. sta bila lastnika Fran in Slava Tomšič, ki sta jo imela v lasti tudi med drugo svetovno vojno. V današnjem hotelu v sobi Ivana in njegove partnerice slikarke Karle Bulovec so se skrivali tudi ilegalci.
Salon za vlado
Gostilna je bila vseskozi lepo urejena, sobe so se imenovale denimo Prešernova in Aškerčeva, obokan prostor proti vrtu pa Salon, v katerem je bila 1918. prva seja narodne vlade. Vrt so krasili oleandri in palme pa tudi stara trta, ki je dajala prijetno senco in ki je posebna znamenitost današnjega hotela. Do 1977. se je imenoval gostilna, nato pa Prenočišča pri Mraku, pred dvema letoma je dobil naziv hotel. Danes je Pri Mraku – je hotel s tremi zvezdicami – v lasti podjetja Daj-dam, d. d., katerega direktor je Bojan Zorc, skupaj z zagnano ekipo pa ga vodi Refad Mešič.
Na terasi presenetita spokojnost in tišina, tam kraljuje 200 let stara trta. Trgatev tradicionalno opravijo vsako leto konec septembra, iz žlahtnega grozdja pa delajo svojo penino, ki so jo poimenovali Mrakova penina. Te ne prodajajo, saj je ne pridobijo v velikih količinah, ampak izbrano pijačo ponudijo ali podarijo svojim gostom. Prihajajo predvsem tujci, veliko je ljudi z veleposlaništev in profesorjev, ki gostujejo na ljubljanskih fakultetah.
V spomin na Ivana Mraka so v hotelu uredili posebno Mrakovo sobo, stene katere krasijo fotografije rodbine Mrak, in je preurejena v manjšo jedilnico. V gostinski ponudbi je poudarek na domači slovenski kuhinji, izjemno okusni so skutni štruklji in gobova juha.
Karizmatični kljubovalec in skrivnostni boem
Dramatik in pisatelj Ivan Mrak je na slovenski literarni sceni vsekakor pustil svojevrsten pečat, predvsem zaradi svoje enkratne, rahlo ekscentrične, skrivnostne, karizmatične in magične osebnosti. Znan je bil po pisanju himničnih tragedij z zapletenim vzvišenim slogom, bil je velik individualist, globoko zaverovan v moč svoje umetnosti. Dramo Dostojevskega je uprizoril pri 16 letih, in sicer tako, da je sam igral vse vloge, pri rosnih devetnajstih je že napisal svojo avtobiografijo. Sorodno dušo je našel v slikarki Karli Bulovec, s katero ga je družil boemski slog življenja; po pripovedovanju sta imela doma na desetine mačk, oba pa sta bila obsedena z občutenjem smrti, kar jima je pomenilo največjo slast in uničujoče-odrešujočo ekstazo, ki je bila osnova za vsa njuna umetniška dela. Kot zapiše Goran Schmidt v spremni besedi k njegovemu izbranemu delu, je Mrak iz dna duše preziral nenačelnost, majhnost in hinavščino meščanske Ljubljane, »mladi pa so v njem videli simbol svobode in primer živega, suverenega kljubovalca«.
