V Maribor vas ne vabim zaradi Lenta, ta je legenda in zahteva svojo zgodbo. Rad bi vas popeljal po drugih poteh, nekoliko stran od Drave, v notranjost ulic in trgov, ki veliko povedo o zgodovini in stanju duha vedno lepšega mesta.
Pa vendar si na Lentu oglejte Vodni stolp s častitljivo preteklostjo. Današnjo obliko je dobil leta 1555. Zgrajen je iz kamnitih masivnih zidov s strelnimi linami. Je poznorenesančna utrdba, ki je varovala jugovzhodni del mestnega obzidja iz smeri Drave. Ob gradnji jezu v Melju med letoma 1966 in 1967 so porušili večino stavb ob Dravi, med njimi tudi eno izmed najbolj znamenitih, imenovano Benetke, ki je ob Pristaniškem stolpu, ta pa še stoji. Podobna usoda je čakala tudi Vodni stolp. Rešil ga je mariborski gradbenik Jože Požauko (1908–1995), pod vodstvom čigar je bil 1500-tonski kamniti orjak v zadnjem trenutku dvignjen za 2,6 metra. To je bil neverjeten podvig, ki je trajal kar sedem mesecev, in sicer v letih 1967 in 1968. Danes je v njem vinoteka.
Nad Vodnim stolpom čez cesto si oglejte Židovski stolp, v katerem domujejo mariborski fotografi, nedaleč stran pa je mariborska sinagoga. Na Glavnem trgu je veduta Maribora z Rotovžem in velikim kužnim znamenjem, ki je kiparska umetnina Jožefa Strauba iz leta 1743.
Mesto, v katerega se je treba vračati
Sosednji trg je Slomškov, na katerem je mariborska stolnica sv. Janeza Krstnika, v njej pa je grob blaženega škofa in narodnega prebuditelja Antona Martina Slomška, ki je s preselitvijo lavantinske škofije iz Št. Andraža na avstrijskem Koroškem v Maribor usodno spremenil mejo, ki jo je pozneje utrdil general Rudolf Maister. Ob stolnici je slikovit in lepo ohranjen svetilni steber iz leta 1517. Okoli parka so znamenite mariborske stavbe in institucije. Na eni strani je univerza, na drugi Slovensko narodno gledališče, v katerem je vsako leto Borštnikovo srečanje, v nadaljevanju je hiša, kjer je sedež mariborske nadškofije, videli boste tudi neorenesančno stavbo pošte.
Severni del Grajskega trga zaključuje mestni grad, ki je nastajal od leta 1478 dalje. V njem je od 1938. Pokrajinski muzej Maribor, vsekakor vreden ogleda, saj je že stavbni kompleks velika umetnina, da o zbirkah in razstavah ne govorim. To je treba videti. Pred leti ste lahko na hodniku muzeja opazili kip admirala Tegetthoffa, rojenega Mariborčana, ki je v zmagoviti bitki pri Visu leta 1866 premagal italijansko ladjevje. Toda kip je bil obrnjen v zid, namesto da bi stal na trgu, kjer je bil do konca prve svetovne vojne, saj gre za Wellingtona tedanjega cesarstva. Danes ga lahko vidite kot lutko na oknu galerije Primoža Premzla v Slovenski ulici. Ljubko, a hkrati žalostno. Severno od gradu je Maistrov trg s spomenikom generalu in pesniku. Na vogalu gradu stoji spomenik Josipu Jurčiču, na Trgu svobode ob gradu pa sodobna skulptura mariborskega kiparja Slavka Tihca. V nadaljevanju poti boste prišli do bazilike sv. Marije Matere usmiljenja s frančiškanskim samostanom.
Maribor ponuja veliko in še več. Na enodnevnem izletu je nemogoče zaobjeti vse. V to mesto se je treba vračati. V njegove parke, galerije, pojdite občudovat obnovljeno arhitekturo v mestnem jedru in nove stavbe, na primer medicinsko fakulteto ob Dravi, se poklonit stari trti in na potep na Piramido. Zloglasnih radarjev še opazili ne boste. Mene so veliko bolj zbodli v oči grafiti s kljukastimi križi in imeni znanih Slovencev, najbolj pa me je prizadelo, ko sem na fasadi hiše v Poštni ulici videl portret Hermana Potočnika Noordunga, ki so mu razgrajaški primitivci na čelo napisali fašist.
