V Ljubnem so lončarili čpinarji

S  povečanjem naselja je tudi vas prevzela ime Luben, Ljubno. Po farnem zavezniku sv. Lovrencu se je nekaj časa imenovala Sveti Lovrenc v Leševju. Pred drugo svetovno vojno je štela 520 prebivalcev in 92 hiš; od teh je bilo 18 kmetov in kar 70 kajžarjev. Tolikšno število hiš s premalo zemlje, da bi lastniki od nje lahko živeli, govori o navezanosti na obrt in trgovino. »Takrat so se v Ljubnem številni preživljali s čevljarstvom, v starejših obdobjih pa so prevladovali lončarji, po domače čpinarji,« pravi mag. Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja. »V bližini vasi, na krajih, imenovanih Pruh in Cegeunca, so kopali glino, za katero geologi menijo, da je nastala med ledeno dobo kot usedlina jezera, izoblikovanega na konglomeratni terasi.«

Listina iz leta 1538, v kateri je vas prvič omenjena kar z imenom prvotne cerkve sv. Lovrenca v Leševju, omenja tudi lončarski ceh. Izdelovali so glazirano in neglazirano, črno žgano posodo. »V 16. in 17. stoletju so ljubenski lončarji konkurirali loškim pri dobavi velikih količin žgalnih loncev za rudnik živega srebra v Idriji,« dodaja Dolžan Erženova. »Za njihovo izdelavo so si zlasti prizadevali bratje Ratajc, ki so leta 1604 celo spodbudili ustanovitev lončarskega ceha Matere Božje v Kranju. Leta 1631 so ljubenski lončarji naročilo za izdelavo žgalnih posod pridobili tako, da so ponudili več kot pol nižjo ceno. Že v naslednjem desetletju je rudnik začel pridobivati živo srebro v jeklenih posodah in nato v pečeh, tako da so oboji lončarji ostali brez naročil. Nekateri, med njimi tudi ljubenski, so se preusmerili v bolj donosne kupčije. V 18. stoletju so bili znani ljubenski prekupčevalci konjske žime za sitarstvo; žimo so uvažali celo iz Rusije.«

Ko je v 18. stoletju cehovsko lončarstvo na Gorenjskem zamiralo, se je število lončarjev manjšalo. V poročnih in rojstnih knjigah leta 1786 ustanovljene župnije Ljubno je zapisanih kar več imen ljubenskih lončarjev s konca 18. in z začetka 19. stoletja. Proti sredini 19. stoletja so vpisi poklica lončar zelo redki, morda tudi zato, ker je lastnina zemlje postala pomembnejša in so začeli vpisovati nazive gruntar (kmet), kajžar ali gostač.

Takrat so v Ljubnem začeli izdelovati tudi opeko in jo žgati nad vasjo. Pisec članka o slovenski domači obrti Janko Jovan je v reviji Dom in svet leta 1903 naštel devet družin, ki so še lončarile. Do konca prve svetovne vojne je delovala samo še družina Markovič, po domače pri Kramarju, pa še ti so se preusmerili v pečarstvo. Peči so v Ljubnem izdelovali do 60. let 20. stoletja. Ko so v Ljubnem lončarstvo že začeli opuščati, so lončarili še marsikje po Gorenjskem. 
Od druge polovice 18. do srede 20. stoletja so se najbolj uveljavili mojstri iz okolice Komende.

Pisatelj Janez Jalen je kot duhovnik v Ljubnem izročilo o lončarjih vtkal v trilogijo Vozarji. Za eno od glavnih oseb v drugem delu z naslovom Tri zaobljube, v katerem med drugim opisuje življenje slikarja Leopolda Layerja in njegovega brata Valentina, je izbral lončarsko hčer iz Ljubnega. Izdelke lončarjev so prodajali po Gorenjskem, krošnjarji Rezijani pa so jih nosili tudi na Koroško. V Jalnovem času je bilo še živo izročilo o trgovanju z ljubensko lončenino v tujih deželah, zlasti na Tirolskem.

Ljubno na Gorenjskem je znano še po legendi o Mariji Udarjeni, ime vasi pa je po svetu poneslo nekaj znanih mož, kot so izumitelj fotografije Janez Puhar, pisatelj Janez Jalen in slikar Mihael Stroj.