LJUBLJANA – Da smo Slovenci narod, ki ima dobro razvito žilico za inovacije, smo dokazali že ničkolikokrat. Mladi so tudi zaradi zaostrenih razmer na trgu dela prisiljeni iskati unikatne podjetniške ideje in prav posebna se je utrnila študentoma iz Komende, 24-letnemu Roku Valenčiču in 25-letnemu Domnu Jurkoviču. Prvi končuje magisterij iz fizike, drugi iz elektrotehnike. Znanje, ki sta ga nabrala med študijem, jima je izdatno pomagalo, da sta te dni v Ljubljani odprla novo turistično atrakcijo – labirint, interaktivno pustolovsko igro, ki ni le prva in edina tovrstna igra v Sloveniji, ampak celo na svetu!
Ko ostaneš sam v temi
Igro Labyrinth je med prvimi preizkusila ekipa Slovenskih novic. Rok in Domen sta nas najprej posadila v sobico, kjer se je odvrtel kratek film o umetniku Aleksandru Novaku. »Njegova galerija je stara več kot 200 let in je edinstvena, saj je umetnik svoja dela postavil v ogromen labirint in jih zavil v trdo temo. Edini način, da si ogledate galerijo, je, da vstopite v labirint in najdete pot iz njega. Vendar ni vse tako, kot je videti na prvi pogled …« sta stopnjevala napetost pred začetkom igre.
Ko sta napovedala, da se bomo morali spopasti s temnimi hodniki, ki so polni skrivnosti, stotinami identičnih križišč, ki nam bodo oteževala pot, ter z različnimi izzivi, ki bodo preizkušali našo iznajdljivost, pogum in spretnost, je srce začelo hitreje biti. S še tremi ekipami (v katerih je bilo od najmanj treh do največ pet igralcev) smo se prestavili v bazo, kjer je vsaka skupina dobila svojo sobico. Zraven nje je lestev, ki vodi v zgornje nadstropje in prav to je vhod v labirint.
V igro vstopa vsak igralec posamezno. Za njim se v labirint poda naslednji ter poskuša njegovo pot nadaljevati in tako dalje. Ekipa se s skupnimi močmi trudi prebiti globlje in globlje v labirint, ga razvozlati ter na koncu poiskati izhod iz njega. Vsak igralec ima s seboj lahko le svetilko, ki se polni v bazi in se po določenem času ugasne. Če te labirint premami, da bi v njem raziskoval dlje, kot ti je odmerjeno, in se k ekipi torej ne vrneš v pravem času, v hodnikih ostaneš izgubljen, sam in v popolni temi. Ja, zgodilo se nam je tudi to in občutek je... No, vsekakor poln adrenalina!
Preuredila star hlev
Čeprav je bila igra precej naporna – bolj psihično kot fizično –, smo bili po 150 minutah, ko smo le našli pot iz labirinta, tako vzhičeni, da smo organizatorjema, ki sta nas pričakala na izhodu, bučno zaploskali. »To je kot Escape Room, a z več gibanja, adrenalina in boljšimi ugankami,« je bil le eden od komentarjev navdušenih obiskovalcev.
Rok in Domen sta labirint uredila v stavbi v ljubljanski Šiški, kjer je bil nekoč hlev. »Iskanje primerne lokacije je bila morda ena najtežjih stvari v času priprav. Zgradba, ki sva jo našla v nepremičninskem spletnem oglasniku, nama je padla v oko zaradi razgibanosti in lokacije, a da smo se z najemodajalcem uskladili glede preurejanja prostora za igro in ceno najemnine, je kar dolgo trajalo,« povesta zagnana Komendčana.
Začelo se je pri skavtih Rok Valenčič in Domen Jurkovič sta že več let člana komendskega skavtskega združenja: »Spomladi 2015 smo v našem klanu želeli pripraviti avtorski projekt, na katerega bi lahko povabili skavtske skupine iz drugih krajev. Želeli smo jim pripraviti zanimivo nočno igro, ki bi bila nekaj novega, nekaj posebnega. Poskusili smo doslej znane občutke igranja namiznih in računalniških iger dvigniti na novo raven – v živo!« Ideja, da bi obiskovalce zaprli v labirint, iz katerega bi morali pobegniti, se je sprva, kot pravita, zdela nemogoča, a kmalu je v enem od komendskih gozdov zrastel prvi labirint, ki je skavtom ponudil nepozabno doživetje. »Zanimanje je bilo takojšnje in veliko. Vsi termini so bili razprodani v 14 dneh pred prvim dogodkom, zato smo odprli še dodatnih pet, ki smo jih prav tako v nekaj dneh zapolnili,« se spominja Domen. Zaradi neverjetnega odziva udeležencev in ljubezni do igre sta poprijela za delo ter jo spremenila v poslovno priložnost – tako se je rodil Labyrinth Ljubljana. |
Labirint se razteza na skoraj 500 kvadratnih metrih površine, vsi hodniki skupaj pa so dolgi kar poldrugi kilometer. Postavljala sta ga skoraj leto dni. »Čeprav se morda ne zdi tako, je bilo izdelati načrt še najlažje od vsega – izrisala sva ga v zgolj enem popoldnevu. Veliko težje je bilo ugotoviti, kako ga postaviti in pritrditi v prostor. Poleg tega to ni le ena pot s slepimi razvejišči, ampak tako imenovani maze, torej uganka s čim več križišči in razpotji, ki pa vsa nekam vodijo. Ovire in druge atrakcije v notranjosti pa so nekaj, kar sva najrajši delala, saj sva tukaj domišljiji lahko pustila prosto pot. Hotela sva, da bodo morali igralci, če bodo hoteli priti do izhoda, razmišljati nekoliko izven okvirjev.«
Labirint je svoja vrata odprl v soboto, 1. oktobra. Igre se lahko udeležijo igralci, starejši od 14 let in višji od 140 centimetrov, za družine z otroki pa sta pripravila posebej prilagojen program. »Ta se od običajnega razlikuje v tem, da mlajši v labirint vstopajo skupaj s starejšo osebo ter tako doživijo igro bolj njihovi starosti primerno,« razloži Rok. Pa je labirint primeren za ljudi, ki jih je rado strah? »Priznava, da te igra preizkusi tudi nekoliko zunaj tvoje cone udobja. To je tudi lastnost, po kateri labirint najbolj izstopa. Po temnih hodnikih namreč hodiš sam, vendar le kratek čas. Komu se to zdi strašno, a še vsak, ki se je preizkusil v najini igri, si je želel nazaj,« se skrivnostno nasmehneta Domen in Rok. In prav imata!
