LIPICA – Kot so nam sporočili iz Lipice, se je v torek, 5. aprila, v zgodnjih jutranjih urah v Kobilarni Lipica zgodil nesrečni dogodek, ki je povzročil pogin kobile 768 Thais XVI, rojene 19. 4. 2014. Po besedah v. d. direktorja Boštjana Bizjaka je bila skupaj z drugimi kobilami istega letnika čez noč nastanjena v izpustu pri hlevih 9 in 10 v bližini lipiškega hipodroma. Okoli šestih zjutraj se je s hlevsko uzdo oziroma oglavko zataknila za kovinski del krmilnice, v katero je bilo položeno seno, in se zadušila.
Čeprav je, pravijo nadalje v upravi kobilarne, ekipa konjarjev takoj posredovala in kobili poskušala pomagati, ji je ni uspelo rešiti. Bizjak je povedal: »To je bilo resnično nesrečno naključje. Vsem nam je žal.«
Kdaj se je zataknila?
V kratki izjavi za medije so v kobilarni zapisali, da se je nesrečni zaplet zgodil tako hitro, da kobili žal niso mogli pomagati, čeprav je bilo ob krmilnici takoj prisotno večje število izkušenih konjarjev.
Toda izjava je vendarle preveč splošna in nenatančna. Med drugim nismo izvedeli, kdaj točno so konjarji našli obešeno kobilo.
»Kar pa najbolj vznemirja, je to, da vodstvo od dogodka ni obvestilo javnosti in ni spisalo natančnega, uradnega poročila o dogodku,« nam je odločno izjavil Rudi Pečar, predstavnik Zainteresirane javnosti v svetu zavoda kobilarne, ki je tudi sam za dogodek izvedel od znanca na ulici.
Govorice, ki krožijo po Krasu, kažejo precej drugačno sliko dogodka.
»Najprej je bilo slišati, da je kobila celo tri dni visela na krmilniku obešena, kar se tudi meni zdi nerealno, vendar naj bi se po drugih informacijah obesila ponoči. In prav mogoče je, da je nesrečnica visela na krmilniku vso noč.«
V kobilarni je 350 konj, ponoči so ob hlevih varnostniki in dežurni konjarji.
»To se tudi jaz sprašujem,« pravi Pečar. »Pred leti smo v Lipici na novo organizirali varnostno službo, uredili kamere, to predvsem dražje plačujemo, nazadnje se konj obesi.«
Se kaj prikriva?
Vse skupaj je Pečarja resnično pogrelo, zato je predsednici sveta zavoda kobilarne v četrtek poslal pismo, v katerem je zapisal: »Prosim, predsednica ga. Miranda Groff, da se ta zadeva razišče, ter zahtevam uradno informacijo z izjavo odgovornih o celotnem dogodku. Vir informacije namiguje, da se zadeva prikriva.«
Resnici na ljubo je čudno, da vodstvo kobilarne ni sprožilo preiskave dogodka. »Ki je v resnici lahko zgolj naključje,« poudarja vodja Civilne iniciative za Lipico Stanislav Renčelj in nadaljuje: »Toda zakaj niso sprožili preiskave? Zakaj niso jasno in korektno povedali, kaj se je zgodilo? V svojo korist bi morali povedati, kaj se je zgodilo,« meni Renčelj. Po njegovih besedah je Civilna iniciativa za Lipico, ki se bori za enotno Lipico, kot je bila nekoč, podala prijavo na policijo o nesrečnem dogodku, a to bi moralo storiti vodstvo kobilarne, saj je državna ustanova, spomenik najvišjega ranga.
Renčelj nam je tudi namignil, da so odgovori vodstva tako rekoč vedno preveč dvomljivi. »Kot verjetno veste, so konji poginjali tudi v preteklosti, obljubili so preiskavo in poročilo, a poginov niso nikoli do konca raziskali.«
Pet reševalcev premalo
V kobilarni so bili glede obveščanja javnosti zagotovo zelo nerodni, toda v. d. direktorja Bizjak obljublja odgovore na vsa vprašanja.
»Moram takoj povedati, da ničesar ne skrivamo in lahko že ta trenutek ovržem vsa škodoželjna namigovanja. Pripravljamo celotno poročilo z natančno časovnico dogodkov, javnost bo ob vsem obveščena v prihodnjih dneh.
Dogodek smo analizirali do minute natančno. Konjar, ki je zamenjal nočnega, je kobilo opazil zapleteno nekaj minut pred šesto zjutraj. Bila je še živa in je brcala, nakar je takoj poklical na pomoč druge konjarje, ki so ravno v tem času prišli v službo. Pet jih je reševalo kobilo, poskušali so jo osvoboditi iz krmilnice, in kot nam je poročal vodja konjarjev Matjaž Tomšič, dvigniti na noge, pa ni šlo. Thais je žal preminila okoli 6 ure in 15 minut.«
Če navedbe držijo, gre resnično za nesrečno naključje, ki meče senco na Lipico zgolj zaradi nerodnosti vodstva, ki je malce zaspalo.
Kot so poudarili v vodstvu kobilarne, ponoči konje nadzoruje nočni konjar, ki opravlja redne obhode na približno vsaki dve uri. Dodatno za varnost konjev skrbi varnostnik varnostne službe Maribor – prek varnostnih kamer in z rednimi obhodi.
Konji se v hlevih obešajo in poginjajo, to je dejstvo. Oglavka je priročna zadeva, a v hlevu in v ograjenem pašniku konju v izjemnih primerih tudi nevarna. Poznamo primere, ko se je konj v moderno urejenem hlevu z odprtim »oknom«, kjer lahko pomoli glavo skozi v hodnik, z oglavko zataknil za kovinski zatič vrat in se tako obesil.
Ko se zatakne, preprosto vleče stran, običajno ni toliko inteligenten, da bi se znal rešiti. Poznamo tudi primer, ko se je z nogo zataknil v rešetke boksa. Reševali so ga tako, da so odžagali kovinsko palico.
Bizjak je zagotovil, da so konjarji v Lipici že natančno pregledali vse krmilnike: »Da ni odvita kakšna matica ali kaj podobnega.«
Poginila v šoku?
Po mnenju neimenovanega veterinarja je Thais verjetno umrla v šoku. »Ko se konj obesi, zatakne, ko začuti, da se ne more več svobodno gibati, ima v svoji naravi, da odreagira eksplozivno, še bolj zateguje, v omenjenem primeru je morda zato oglavko še bolj zategnila. Napne vse sile, da bi se rešil, zateguje, brca impulzivno, trepeta od strahu pred vse večjo ujetostjo, gibi so strahovito energični. Zato je ujetega konja zelo težko reševati, ker je nevarno. Če se je kobila zadušila, je se je to zgodilo v nekaj minutah, umrla je v šoku. Konjarji so bili morda res pol minute prepozni, a ko konj ne vstane več, začne življenje odtekati.«
