LAZE PRI ONEKU – Sredi obcestne vasi Laze pri Oneku, pod obronki mogočnega Kočevskega roga v smeri proti Koprivniku in komaj 11 kilometrov od Kočevja, je pred desetimi dnevi na kovinskem stebru prvič zagorela luč. Soj žarometa je po prižigu razkrojil gosto meglo na višini 850 metrov in hkrati razveselil ducat družin, ki so, kot so dejali nekateri njihovi člani, bile priče nedvomno zgodovinskemu premiku pri tako imenovani revitalizaciji podhranjenega kočevskega podeželja. Temu sicer, če lahko tako rečemo, neusmiljeno jemlje sapo, od Kočevske Reke do Smuke oziroma na relaciji Jasnica–Morava. »Ta luč je (lahko) tudi simbolična luč vseh pričakovanj in upanja odrinjenih krajev v naši občini, ki so bili nekoč (davno) poseljeni in bogati. Že dolgo so to večinoma le prazne vasi, mnoge domala preraščene. Naj nam bo uslišano,« si je kar sam voščil Franc Novak. Že 30 let je minilo, odkar ga je službena pot večkrat vodila mimo Laz, ki so dočakale usodo več kot sto kočevskih vasi. Med vojno so namreč nekatere ostale prazne, tudi Laze, nekatere celo do današnjih dni.
V družbi medvedov in volkov
Franc Novak je vzljubil samoto in pred petnajstimi leti naposled »premaknil goro«, zrušil je prvo birokratsko oviro. Uspelo mu je namreč odkupiti zlati košček državne zemlje in na njej postaviti svoj drugi dom, ki ga od takrat postopoma tankočutno dograjuje. Veliko pred njim je s krampom kamnita tla terasaste vasice razbijal že Ivan Jelenc in pozneje, kjer je stala vaška gostilna, še Jožko Klopčič. Ko je Milojka Potočnik, predsednica Krajevne skupnosti Šalka vas, končno prižgala vaško luč, so v Lazah našteli dvanajst hišnih številk v nastajanju. »Mene malone vsak dan sem privleče iz Kočevja, tudi mojo družico, a jo s sončnim zahodom popade neka nejevolja. Nikakor je ne prepričam, da bi čez noč ostala sredi roških gozdov. Pravi, da ji je nelagodno v tem mraku, v druščini medvedov in volkov. No, poslej ne bo več teme, sem ji dejal,« nam je pod žarometom povedal tudi sicer zgovorni Ivan Jelenc.
»Zagotovo bomo poslej tod hodili bolj redno,« obljublja Bojan Knavs, ki se je rodil v hiši v Lazah, kamor so se leta 1954 preselili njegovi starši. Še danes je zelo navezan na ta kraj. Gozdarsko hišo (ta je edina, ki ima elektriko in hišno številko) s hlevom bi rad obnovil, a za to, kot pravi, še ni prišel pravi trenutek. Na obrazu se mu izpiše zadovoljstvo: »Kaj se ne bi strinjal s Francem in drugimi sosedi. Poseljevanje podeželja je prva lastovka, ki bo zagotovo ustavila nazadovanje celotne Kočevske. Tukaj smo začeli, hrbet smo nastavili, kolikor smo lahko. Domovi, kakršni pač so, rastejo na starih temeljih, res pa je, da prostor še ni komunalno opremljen.«
Lepa vas, a žal prazna »Lepa vas, a prazna. Do kdaj bo še tako?« se sprašuje Bojan Knavs. Enako misel je pred šestimi leti v grob s sabo odnesla tudi Reka Knavs, Bojanova mama. V mladosti nadarjeni prekmurski operni pevki Reski Hozjan, ki jo je v Ljubljano povabil dirigent Jože Hanc, je namesto bogate kariere usoda nazadnje namenila življenje v Kočevskem rogu. Od leta 1954 je v gozdarski hiši, potem ko je spoznala ženina, gozdarja iz Osilnice, kuhala za delavce in ostala zvesta konjičku iz mladosti; pisala je pesmi in pela. Po smrti moža, že prej sta ji umrla hčerka in sin, ki se je skupaj s tremi sotrpini leta 1972 smrtno ponesrečil v jami Bilpa, je posnela kaseto ljudskih pesmi Na Kočevsko domov, njen glas imajo shranjen tudi na javni televiziji. |
Nič od vrtine
»Rokavico smo vrgli lokalni skupnosti, ki nas ne sme imeti le za vikendaše. Z elektrifikacijo in vodovodnim omrežjem bi se lahko zbudili v stalno poseljeni vasi,« Bojanu soglasno pritrjujejo sosedje. Z vodo so bili v Lazah od nekdaj križi. Skoraj pri vsaki hiši so si zato morali izkopati oziroma zgraditi po dva vodnjaka. Nekatere so novi lastniki že obnavljali in obnovili, in čeprav ne usihajo, bo življenje v vasi brez vode, ki bi pritekla iz pip, sila težko. Že v času, ko je občino vodil zdajšnji predsednik državnega zbora Janko Veber, je bila krajanom dana obljuba, da bodo Laze reševali iz dveh smeri. Verjetnejša se jim je zdela tista, da naj bi jo po štiri kilometre dolgem cevovodu dobili iz Mačkovca, kot pa možnost, da bi zgradili priključek iz sedem kilometrov oddaljenega Koprivnika. Omenjala se je tudi nova vrtina, nedaleč od vasi.
A ostali so le obljube in upanje. Tri kilometre od Laz je sicer Kumrova vas, kjer so vodna zajetja. Brez (stalne) vode pa so velike kmetije z več sto glavami živine na Tančem vrhu in Rajhenavu, enako tudi koča na Lovskem vrhu. Gre za veliko območje, kjer kljub temu stalno živijo ljudje. Najhuje je za živino poleti, ko pripeka vročina. Nenehna borba za vodo, za preživetje, skratka. »Tu bo treba nekaj narediti, prihodnost Kočevske sta poleg gozdarstva še kmetijstvo in turizem. Se mi tega sploh zavedamo?« se sprašuje Bojan Knavs. »So na občini na to pozabili?«
Elektrika še v druge hiše
Zagotovo je pobuda iz Laz obtičala v kakšnem predalu, saj se lokalna skupnost duši med željami in možnostmi, v ospredju so tako imenovani nižinski komunalni projekti, uresničitvi nekaterih (denimo vodovoda Livold–Štalcerji) ni videti konca. »Kdo ob tem še misli na nas, hribovce,« so malce potarnali Lazani, preden so se vrnili v dolino. »Z elektriko bi šlo lažje. Trafopostaja je tik ob moji hiši, s prošnjami bi verjetno dosegli, da bi jo razpeljali še do drugih Lazanov. Seveda bi to precej stalo in temu sami ne bomo kos. Zato smo pod lučjo simbolično ostali tako dolgo,« se utrne pripomba Bojanu. Z repom je mahal tudi osemletni Mek, črni štirinožec gospodarja Franca, bržda si je mislil: »Jaz sem danes najsrečnejši kuža.« Srečo so med pomenkovanjem ob bogato obloženi mizi pri Jelenčevih odstirali tudi drugi začasni Lazani.
»Ta luč je stala okoli šest tisočakov, a verjemite, da je bilo lažje priti do tega denarja kot loviti goro papirjev. Krajevna skupnost si bo po svojih močeh še naprej prizadevala pomagati ljudem,« obljublja Potočnikova. Ivan Jelenc razloži, da so njega lepote Laz navduševale že kot otroka, ko je očetu in stricu pomagal pri košnji, tako da jima je nosil malico iz Šalke vasi. Prav zato je kupil ta košček zemlje in v šikari na temeljih stare kočevske kovačije postavil kolibo po vrnitvi iz Nemčije. Pred vhodom je na brezo pribil še hišno številko Laze 2.
