»Program Kuhna pa to je zasnovan za mularijo tega sveta z namenom izobraziti njih, da bodo izobrazili svoje starše, v času, ko vsi drvimo drug mimo drugega in skoraj mimo nas samih,« piše na spletni strani Kuhnapato.si, ki jo je pred leti zasnovala Anka Peljhan.
Pogrešala je samostojnost
»Osamosvojitev v kuhinji ali zgolj pomoč mami pri pripravi obroka za otroka ali družino ne pomeni le kuhanja. Pomeni graditev osebnosti, potrditev zaupanja staršev, odraščanje v pravo smer, zadovoljstvo, kar pomeni uspeh v šoli in drugje … Ustvarjanje zadovoljnega odnosa je bistvo ali podlaga družine,« pravi Anka, ki je takšno popotnico za življenje dobila v svoji družini. Kuharskih veščin so jo učile mama in babici, na potepanjih z očetom Janezom Kocmurjem, turističnim delavcem, odličnim plavalcem in uživačem, pa je imela priložnost spoznati tudi drugačne okuse in načine priprave hrane.
Mariborčanka je do tega, da zdaj živi in dela tako, kot ji je najbolj všeč – s kuhalnico v roki –, prišla po malce ovinkasti poti. Za nekaj časa jo je bolj pritegnil modni svet, leta 1989 je postala tudi miss Slovenije. Študirala je ekonomijo in ugotovila, da najbolj uživa pri marketinškem delu. Več kot deset let je delala v različnih podjetjih, zdaj že tradicionalni tek za ženske v ljubljanskem Tivoliju je eden takšnih dogodkov, pri katerih je imela prste vmes. Saj je uživala, a hkrati pogrešala samostojnost. Pa se je, mama najstnika Ala, ki se je že nalezel njene ljubezni do kuharije, odločila, da gre na svoje. In je nastal program Kuhna pa to. Spletni portal, delavnice in pred dvema letoma velik ter zelo odmeven projekt, tekmovanje osnovnošolcev v kuhanju avtohtonih slovenskih jedi. Na letošnjem se je na desetih regijskih tekmovanjih pomerilo kar 94 skupin osnovnošolcev, najboljši se bodo 15. maja pomerili v velikem finalu na Zemonu.
Poskusiti mora vse
Anki sta pri zagonu uspešnega projekta, ki je navdihujoč, a organizacijsko zelo zahteven, pomagala etnolog Janez Bogataj in predvsem kuharski mojster, Ankin mentor Janez Bratovž. Ampak brez njenega trdega dela, spretnosti in odločnosti, tudi pri prepričevanju ljudi, zakaj je ta stvar dobra za mularijo in tudi za lokalne skupnosti, iz projekta kljub zvenečim imenom v ozadju preprosto ne bi bilo nič. Ampak na to, da bi ji spodletelo, Anka niti pomislila ni. Taka pač je, pravi. »Vse, česar se lotim, želim narediti popolno ali še malo bolje. Količina dela zame ni problem, ker mi nove in nove ideje skačejo na pot, in vsako si želim uresničiti. Sicer z leti postajam bolj preudarna in si začrtano pot krojim sama. Določena količina stresa, ali celo malo več, je moj vsakodnevni sopotnik, saj izhajam iz sveta marketinga, kjer je stres na dnevnem redu, in to mi godi. Ko kaj naročim, si zaželim ali morda le nakažem, menim, da so me ljudje slišali in mi ugodili – in če ne, bog jim pomagaj! Vse to seveda – takoj.«
Anka v kuhanju zares uživa. »To je zame sprostitev, izpolnjevanje poslanstva, nadgradnja inovativnosti, neizmeren užitek. Moram poskusiti prav vse, stare, nove, mešane, predvsem pa recepte držav, kamor potujem, oziroma lokalno značilne jedi, ki so zame del kulture naroda. Povej, kaj ješ, in povem ti, kdo si,« pravi.
Na vrtu eksperimentira
Prepričana je, da bi morali tako o hrani razmišljati vsi. Od tod odločitev, da se usmeri na mlade. »Pri nas obstaja niša ozaveščanja o načinu prehranjevanja med mladimi nad osem let pa do poznih študentskih let. Večina informacij v medijih se nanaša na mlade mamice z napotki o hranjenju malčkov ali pa nam strežejo s kompliciranimi recepti, za katere potrebuješ kuharski doktorat. Pozabljamo, da se otroci pri približno osmih oziroma desetih letih želijo osamosvojiti – tudi v kuhinji. Zanje zmanjka časa in potrpljenja ali pravih psiholoških pristopov. Napodimo jih ven, češ da se ne urežejo, popackajo, ker ni časa in podobno.« Svojega Ala je že prepričala, kakšno kolerabo ali kaj podobno koristnega za zdravje mu podtakne v kremni juhi. Ona nekoč ni prenesla zelenjave, zdaj ima svoj vrt. »Na vrtu eksperimentiram, polni me z energijo, ko vsako leto spremljam nova življenja, ki prihajajo iz zemlje, in jih seveda inovativno uporabim v kuhinji.«
Kulinarične vragolije, pravi včasih Anka temu, kar počne v kuhinji, priprava hrane pa je zanjo nekakšna sveta stvar, obred, pri katerem ne mara motenj. Potrebuje le sveže sestavine, posodo, kuhalnico in kozarec vina. Tudi za kuharico, seveda.
Pet vprašanj za Anko Peljhan
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Družabna, načelna, neučakana. Sicer pa je veselje na prvem mestu, delo z nasmeškom, optimizem z načelom: vse je mogoče in vse se da.
S kom bi si želeli preživeti dan?
Od srca si želim ponoviti kak dan v kuhinji mojstra, kot je moj mentor Janez Bratovž.
Vaša največja razvada?
Hrana! Druga razvada pa je šport, tenis, smučanje, golf in drugo. Šport je zame tudi družba in način življenja.
Vaša najljubša knjiga?
Berem knjige, povezane z zgodovino. Zelo sem vedoželjna o vsem, kar kroji današnje življenje, in si prizadevam dokopati do bistva nastanka, obstoja in poslanstva vseh nas – in predvsem svojega.
Vaša najljubša jed?
Najraje uživam surove jedi ali zelo malo termično obdelane, poslušam in sledim naravi, brez umetnih dodatkov. Seveda vse skupaj ob kozarcu dobrega vina.
Glasujte za osebnost meseca
Aprila smo predstavili štiri osebnosti tedna: Denisa Avdića, Katjo Šulc, Petra Umka in Anko Peljhan. Za osebnost meseca lahko glasujete na naši spletni strani in se potegujete za privlačne nagrade. Več o glasovanju na: www.slovenskenovice.si/osebnost
