V kranjski knjižnici postopači in mamila

KRANJ – Oči Kranjčanov so se te dni uprle v nekdanjo veleblagovnico Globus, v kateri so predlani – in to za blizu deset milijonov evrov občinskega denarja – odprli knjižnico. Sodobno, lepo in prostorno. Takšno, v kateri ne manjka zanimivih knjig, prireditev, predavanj, delavnic in podobnih dogodkov. A kot se v tej naši deželi rado zgodi, se reflektorji v moderno domovanje kranjskih knjig niso usmerili zaradi prijetnih kulturnih tem, temveč zato, ker se v največji kranjski dnevni sobi menda godijo precej čudne stvari.

Javno je na dogodke, ki v knjižnico ne spadajo, pred kratkim opozoril tamkajšnji podžupan Darko Jarc, sicer tudi predsednik sosveta za varnost v Mestni občini Kranj. V knjižnici naj bi se zadrževali mladeniči nedostojnega vedenja, sem naj bi zahajali odvisniki, tu naj bi se droga menda tudi preprodajala. Skrb vzbujajoče? Niti ne, saj je Kranjčane bolj kot našteto prestrašila navedba, da naj bi se na otroškem oddelku zadrževali posamezniki s pedofilskimi nagnjenji. »Glede na ekstremno povečan obisk Mestne knjižnice Kranj in s tem možnost zadrževanja različnih oseb obeh spolov ter vseh starosti in nacionalnosti so se pojavili informacije in namigi na sume pedofilskih namer odraslih oseb do mladoletnih obiskovalcev knjižnice,« nam je potrdil podžupan Jarc in dodal, da so se uživalci prepovedanih drog zadrževali v sanitarijah knjižnice, prav tako je omenil »skupine mladostnikov, neslovensko govorečih oseb, ki so s svojim vedenjem in delovanjem motili preostale obiskovalce knjižnice in neustrezno uporabljali računalniško ter multimedijsko opremo«. Pred mesecem je sosvet za varnost prejel te informacije, podatkov o ponovnih kršitvah ni, knjižnica pa je po podžupanovih besedah »za uporabnike, obiskovalce in zaposlene varen objekt«.

Je dogajanje res tako alarmantno? Vodja službe za izposojo in informacije Dani Jurgec se ne strinja, je pa potrdila, da so »enkrat našli eno iglo, in to je bilo vse. Nato smo se zaposleni pogovorili z ustreznimi službami. Obvestili smo tudi občinski sosvet za varnost.« Pa v knjižnico res zahajajo tudi obiskovalci, ki se vedejo objestno? »Vsak dan nas obišče 2000 ljudi. Ljudje so vseh sort. Tako kot povsod se lahko zgodi kak neljubi dogodek,« je dejala Dani Jurgec in nadaljevala, da so ljudje pač različni – nekateri spoštujejo hišni red, druge je treba opomniti, česa se v knjižnici ne dela. »Vrata so odprta vsem. Vsi imajo pravico hoditi po knjižnici, pišite brez težkih besed, ker te res niso primerne,« je poskušala sogovornica speljati našo pozornost v drugo smer. Na vprašanje o dogodku, ki naj bi bil povod za govorice o pedofilski epizodi, pa je dejala: »Takega primera ni bilo niti se kaj takega ni pojavilo. Bil je le starejši občan, ki je šel mimo otroških knjig ... Spornega dogodka ni bilo, a ljudje so že začeli govoriti. Takšne govorice pa ne potrebujejo komentarja.«

Toda naključno izbrani Kranjčani, ki smo jih povprašali o dogajanju v knjižnici, so o razgrajanju, ki so ga videli med knjigami, pripovedovali popolnoma drugače. In, zanimivo: prav vsi so povedali podobno, čeprav se ne poznajo med seboj. Da so naši sogovorniki zadovoljni s prijaznimi knjižničarji in pestro ponudbo knjig, ne gre dvomiti. Ne dvomimo pa niti o resničnosti besed enega od kranjskih dedkov, ki bo na lastno željo ostal neimenovan: »Že nekajkrat sem videl, da je po knjižnici razgrajala gruča mladih fantov, najstnikov. Nekje med 12 in 15 leti so stari. Enkrat so se spravili nad dekleta, ki so se tam učila, in jih nadlegovali. Takšno vedenje so opazili tudi drugi obiskovalci in so se zgražali, jaz pa sem obvestil varnostnika. A ko sem povedal, so me zmerjali, češ da nisem liberalen in da sem nacionalist. A kaj morem, če ti fantje niso govorili slovensko, ampak albansko? To je dejstvo. Zgodi se, da fantje iz te gruče zasedejo vse računalnike, tako da drugi obiskovalci ne morejo delati na njih. Čas je, da se javno opozori na takšno dogajanje. Naj se zamislijo nad svojim početjem. Naj veljajo enaka pravila za vse.«

Spet druga prebivalka gorenjske metropole pravi takole: »Imam deset let staro hčerko. Ne upam si je pustiti v knjižnico niti noče več sama tja. Dejstvo je, da so tam gruče albansko govorečih fantov, ki se neprimerno vedejo, zgodilo pa se je že, da so dekletom sledili po Kranju.«

Še en Kranjčan, tudi redni obiskovalec knjižnice, je bil še malček bolj neposreden: »Pozimi so se v knjižnico naselili kranjski pijančki, ki sicer postopajo po avtobusni postaji. Vsakič ko sem prišel po knjige ali na računalnik, so bili brezdomci že stacionirani na svojih mestih, po več ur so sedeli tam pred televizorji. Kot da bi bili ti sedeži rezervirani zanje! Del kranjskih pijančkov je v knjižnici preživljal zimo, pa jim ni nihče nič rekel. Tudi mladino, ki govori albansko, sem pozimi srečeval že pred knjižnico. Saj je prav, da se nekje zbirajo, ni pa prav, da poskušajo prostor spremeniti v zabavišče. Žal počnejo točno to: zavzamejo računalnike, na njih gledajo različne vsebine ali pa igrajo igrice, tako da človek, ki pride v knjižnico po znanje, niti ne more do računalnika.«

Vsekakor pohvalno, da se je vodstvo namenilo uresničiti obljubo, ki so jo dali ob odprtju. Predlani so namreč dejali, da se bodo potrudili knjižnico spremeniti v največjo dnevno sobo mesta. V sobo torej, kjer so vsi dobrodošli in kjer se vsakdo prijetno počuti. Toda: se imajo res vsi v tej sobi lepo, če delček junakov brezobzirno (in glasno) lomasti po vsem?