V Kočevski Reki igrajo na klavir Ivana Mačka

KOČEVJE – Danes, 1. aprila, mineva 21 let od smrti Ivana Mačka - Matije, prvoborca, narodnega heroja in predvsem zloglasnega šefa slovenske Ozne, zaslužne tudi za povojne poboje v Kočevskem rogu. Kakor se v zgodovino ni zapisal s svetlimi črkami, pa se je na Kočevskem vendarle izkazal s čim dobrim, čeprav po svoji smrti – govor je namreč o njegovem klavirju, na katerem so se in se bodo menda še učili nadarjeni otroci.

Vreden 20.000 evrov

Kaj vse se je dogajalo s klavirjem, ni natančno dokumentirano, bilo pa naj bi takole: izdelali so ga v avstrijski delavnici Bosendorfer, njen lastnik je zdaj japonska Yamaha, kupljen naj bi bil, sodeč po ploščici na ohišju, pri Alfonzu Brezniku, učitelju Glasbene Matice in sodnem izvedencu. »Mehanika je kot nova, zvok uglašen. Podrobneje bi moral pregledati resonančno dno, treba pa bi ga bilo uglasiti. Čeprav naj bi bil izdelan pred več kot 50 leti, je presenetljivo dober,« je klavir ocenil profesor na glasbeni šoli Kočevje Erik Šuler. Takole, čez prst, naj bi bil vreden 20.000 evrov.

Kaj je Maček počel z njim, ni jasno, verjetno pa ga je imel v Bahovčevi vili v Ljubljani, v kateri je živel 35 let; leta 1982 jo je dal podreti, ker je v njeni neposredni bližini zrasel Cankarjev dom. Dragocenosti, med drugim tudi reliefe z upodobitvijo štirih letnih časov Giuseppeja Milanija, je seveda prej preselil v novozgrajeno vilo na Snežniški, kjer je zdaj italijansko veleposlaništvo.

Maček, ljubitelj lepega, je menda ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja slutil, da Jugoslavija ne bo več dolgo, in začel iskati kupce za svoje umetnine – ki bi bile sicer vrnjene denacionalizacijskim upravičencem.

Oreh in
 minirana cerkev

»Dve ali tri leta pred osamosvojitvijo je takratni direktor gozdnega Snežnika Maks Šteblaj predlagal petim podjetjem – Riko je tam kupoval les –, da naj bi skupaj ta klavir odkupili,« se spominja Stanislav Škrabec, direktor nekdaj velikega podjetja Riko iz Ribnice. Šteblaj naj bi celo predlagal, da bi klavir pripeljali v Ribnico. A ker je kmalu začelo dišati po smodniku vojne in korenitih družbenih spremembah, so, videti je, vsi na to kupčijo pozabili, Škrabec odstira spomine.

Glasbilo je nazadnje, menda je to uredil Šteblaj prek enote Komunale, ki je delovala znotraj podjetja Snežnik, pristalo v Kočevski Reki, znani po tem, da je bila daleč nazaj v bivši državi javnosti (zlasti Gotenica) zaprta zaradi bunkerjev in drugih vojaško-političnih objektov – gospodar tega prepovedanega območja pa je bil prav Maček – ter po najdebelejšem orehu v Sloveniji in ob njem minirani cerkvi.

Klavir so postavili v kulturni dom, kjer pa ni bil dolgo na varnem. »S pokojnim Antonom Križem sva ga na viličarju – bil je prekleto težak – pomagal nama je Vlado Koritnik, iz dvorane kulturnega doma, ki ga zdaj obnavljajo, pripeljala v kilometer oddaljene prostore krajevne skupnosti. Morala sva ga umakniti na varno, saj so v istem prostoru Morisovi strelci neutrudno vadili. Naboji so švigali okoli, kakšen je zadel tudi ohišje klavirja,« pripoveduje nekdanji predsednik KS Kočevska Reka Štefan Vesel.

Vse kaže, da se bo klavir, zdaj je v tamkajšnji podružnični šoli, po prenovi vrnil v hram krajevne skupnosti, torej kulturni dom, čeprav so bile možnosti še drugačne, pravzaprav je bilo vse pripravljeno, da ga odpeljejo k Primožu Velikonji, glasbeniku in vodji reševalne službe v Zdravstvenem domu Kočevje. »Res ne vem, kaj se je pletlo v ozadju, a sem on dan soglašal, ko mi je predsednik KS Kočevska Reka Boštjan Cimprič dejal, da naj klavir, da ne bi še naprej izgubljal, pripeljem v moj novi snemalni studio v Štalcerje, ta je tik pred odpiranjem. Tukaj bi res lahko služil svojemu namenu, širšemu krogu uporabnikov, tudi mladim glasbenikom. Pripravljen sem bil vložiti denar za popravilo in zanj plačati tudi uporabnino. A kot slišim, so se odločili drugače,« je razložil Velikonja.

»Primožu bi bil ponujen začasno, do ureditve prostorov,« je potrdil Boštjan Cimpič. In razložil, zakaj bo ostal pri njih: »Glasbilo je popisano kot osnovno sredstvo krajevne skupnosti. Tako smo ga zavarovali.«