LJUBLJANA – Ko vstopim v Knjižnico reči, najprej pomislim, da prav nič ne spominja na knjižnico. Na enem koncu prostora je v kotu zložen kup pohištva, s stropa pa visi nekaj čudovitih sobnih rastlin. Na drugem koncu Maša Cvetko, ena izmed vodij projekta Knjižnica reči, na bele kovinske police zlaga predmete, medtem ko Robert Plut, vodja Knjižnice reči, s skorajda plešočimi koraki pomiva tla. »O, dobrodošla,« se nasmejeta. »Pravkar postavljava prostor. Boš videla, kmalu bo čisto drugačen.« Priča sem bila nastajanju knjižnice, v katero ne greš po knjige, ampak po predmete. Svoja vrata za uporabnike danes odpira na Belokranjski 6 v Savskem naselju.
Knjižnica je v Domu skupnosti, ki so ga po drugi svetovni vojni zgradili nemški ujetniki. »Tukaj je bila najprej mlekarna, šele leta pozneje so iz nje naredili dvorano, sejno sobo in namenske prostore,« pripoveduje Robert Plut. Stavba je namenjena za uporabo prebivalcem mestne četrti Bežigrad, a prostor, kjer je danes knjižnica, je bil od leta 2008 prazen in zaprt.
Od ideje do Knjižnice reči v enem letu
Da si lahko v Savskem naselju naprej izposojate ali v uporabo darujete najrazličnejše predmete, sta zaslužni Maša Cvetko in Eva Perčič, pojasni Plut. Na družabnem omrežju sta namreč opazili, da v Berlinu obstaja knjižnica, v kateri si ne izposodiš knjige, ampak predmet. Odločili sta se izvedeti več in kmalu ugotovili, da je projekt požel veliko odobravanja in podpore tako uporabnikov kot tistih, ki so zanj le slišali. »Zakaj ne bi nekaj takega naredili tudi pri nas, sta se vprašali,« zavzeto pripoveduje Plut. Nato so staknili glave in dobro leto sestankovali ter razvijali idejo kaj, kako in zakaj ustvariti. A ni šlo brez podpore Mestne občine Ljubljana in Regionalne razvojne agencije ljubljanske urbane regije, ki je projekt tudi finančno podprla. Sicer bi ostalo samo pri dobrih željah in idejah.
»Nočemo prostora, polnega krame!«
Ker niso hoteli prostora, v katerem je nepregledno veliko predmetov, so jih razdelili v kategorije: gospodinjstvo, orodje, otroci, potovanje, šport, tehnologija in zabava, ustvarjanje. Na stenah lahko tako pod vsakim naslovom vidite tudi seznam želja, ki so ga dobili s pomočjo ankete. Zelena pika ob predmetu pomeni, da ga v knjižnici imajo v zalogi in si ga lahko izposodite. »Želeli smo pridobiti predvsem tiste, ki jih imajo ljudje spravljene po kleteh in podstrešjih, pa jih ne uporabljajo.« pojasni Plut. Seveda si želijo predvsem kakovostnih in uporabnih predmetov, ki jih lastniki zelo redko uporabljajo in so jih pripravljeni knjižnici podariti. Hkrati pa si lahko izposodijo vse druge predmete, ki jih potrebujejo, a jih ne želijo kupovati, pa naj gre za drsalke ali boksarske rokavice.
V Knjižnico reči se lahko vpišete na dva načina: ali plačate trideset evrov članarine na leto ali pa namesto denarja prinesete svoje stare drsalke. Ob vpisu so dobrodošli vsi predmeti s seznama želja. Tudi knjižnica reči mora delovati po določenih pravilih in brezplačno si lahko izposodite le en predmet, za vsakega nadaljnjega pa plačate izposojevalnino evro na dan. Predmete si lahko izposodite za različna obdobja, za en dan, en teden ali štirinajst dni. Za enak čas vam jih bodo z veseljem podaljšali, vsak dodaten dan izposoje pa vas bo stal en evro. Se spomnite, kako smo včasih nabirali drobiž, ker smo knjigo vrnili veliko prepozno in je bilo treba plačati zamudnino? Tudi Knjižnica reči deluje podobno, vsak zamujen dan vas stane dva evra.
»Ob zelo velikem odzivu ljudi, ki so nam prinesli predmete, ki jih ne uporabljajo več, me je najbolj presenetila kakovost predmetov. Veliko je tako rekoč novih in nikoli uporabljenih.« Med predmeti za prosti čas se je tako znašla flavta s stojalom in notami, v vrednosti šeststo evrov. Za večja dela doma si je moč izposoditi celo profesionalni brusilnik, ki se sicer uporablja v proizvodnji. Vsak izdelek ima najbrž tudi zanimivo zgodbo, pomislim na glas. »Da, zato pa ima vsak izdelek tako imenovano Knjižico reči, v kateri lahko zgodbo izdelka tudi preberete.« Maša mi zaupa zgodbo kolesa, ki ga je podarila knjižnici. »Kolo sem kupila neko poletje, ko sva se s fantom odločila, da bova kolesarila po otokih. Ko sem se z njim razšla, sem nehala kolesariti, in tako je kolo več let samevalo v kleti. Ko se je odprla Knjižnica reči, sem pomislila: če je kolo že toliko let v kleti in ga nisem prodala, je bolje, da ga dam v souporabo še drugim, ki jim bo prav prišlo za nedeljske izlete. Sama si ga pa še vedno lahko izposodim, če bom kdaj želela spet športno kolesariti.«
Druženje in zabava
Ker je namen Knjižnice reči še bolj povezati skupnost, je velik del prostora namenjen druženju. »Vsako zadnjo nedeljo v mesecu imamo tako imenovano igričarstvo. Obiščejo nas člani društva Igrolog, ki s seboj prinesejo kup namiznih iger. Od štirih popoldne do osmih zvečer se tako vsako nedeljo igramo in smejimo ob najrazličnejših igrah.« Ker smo se vsi kdaj v življenju z veseljem lotili iger, kot so človek ne jezi se, domino ali igre s kartami, so na nedeljske urice vabljeni prav vsi. »Reciva, da vsi, stari od sedem do devetindevetdeset let. Kakšno leto več ali manj bo tudi prav,« se smeji Plut.
»Moje osebno mnenje je, da je Knjižnica reči en velik preskok v miselnosti družbe. S tem se začne prvi korak boja proti pretiranemu potrošništvu in smetenju,« pripoveduje Plut in dodaja, da so povezovanje in druženje ljudi ter deljenje tistega, kar imaš, z drugimi, rdeča nit njihovega delovanja.