V Kidričevem zaradi
 odpadkov vse več raka?

KIDRIČEVO – Kidričevo se na poti po Dravskem polju kar naenkrat pojavi ob koncu gozda in ga številni bloki ob vpadnici naredijo za mesto – čeprav uradno to ni. Krog okoli tovarne tamkajšnjega industrijskega giganta Taluma je velik nekaj kilometrov, veliko skladišče starih gum ob ograji pa hrani na desetine tisočev obrabljenih pnevmatik, ki se na dnu mešajo z zemljo.

Talum je tukaj ostal še iz nemških okupatorskih časov, ko se je kraju reklo Strnišče oziroma Sternthal; med letoma 1942 in 1945 so dokončali večino del okoli stavbe, jugoslovanska oblast pa je nadaljevala začeto ter leta 1954 zagnala proizvodnjo glinice in aluminija. Delo je odsihmal zagotavljalo kruh lačnim ustom in družinam iz okolja. To v Talumu pojasnjujejo tako: »Nerodovitna zemlja ni obetala omembe vrednega pridelka.« Dobili so proizvodnjo, delo ter industrijske odpadke, ki se nabirajo že šesto desetletje, kopičijo pa se tudi nove (pre)obremenitve za okolje.

Zona tihe smrti

Pred desetimi leti so se lomila kopja na projektu sežigalnice odpadkov. Blizu njih je vzniknila tudi madžarska družba Silkem, ki proizvaja surovine za keramično, livarsko in kemično industrijo. »Potem je tu še asfaltna baza, v sedmih od menda 39 gramoznih jam pa je več deset tisoč ton rdečega blata, pepela, žlindre, lugov in drugih strupenih snovi,« našteva Branko Štrucl iz Nestrankarskega gibanja za Kidričevo, ki bije plat zvona s še nekaj somišljeniki. In zvonovi donijo, saj za češnjo na smetani prihaja še center za predelavo nevarnih odpadkov – kot da jih ne bi bilo že preveč!

Tisto, kar v Kidričevem osuplja, pa je pripravljenost občine, da na široko odpre duri odpadkom vseh vrst in izvora. Podjetje na čelu novega odlagališča odpadkov je avstrijsko-štajerski Saubermacher, katerega geslo lahko preberemo na poti v Kidričevo na njihovih kamionih, ki vozijo v isto smer: »Mi poskrbimo za vaše nevarne odpadke.« Na račun Kidričanov in Kidričank, bi lahko dodali po novem, Boris Kidrič pa se verjetno ob vsem tem obrača v grobu. In slednje v teh krajih redno polni rak.

Župana Antona Leskovarja na občini nismo našli, ob pisnih vprašanjih o novem odlagališču pa je opozoril, da obstoječi center v zapuščenih objektih glinice industrijske cone Talum deluje že od leta 1995: »Podjetje Saubermacher namerava center posodobiti v skladu z najvišjimi evropskimi standardi, zato ne vidim razloga za nasprotovanje obnovi in posodobitvi obstoječe infrastrukture.« Zaveda se nevarnosti že odloženih smeti: »Gramoznice so v naši občini degradiran prostor, saj so po zaprtju ostale nesanirane in ekološko onesnažene ter so velik problem za prostor.«

»Moja družina je tukaj delala skupaj 103 leta – jaz, sestra, oče in mama; oba sta umrla za rakom na pljučih, verjetno bo to doletelo tudi mene, sestra pa ima bronhitis,« družinski zdravstveni karton razkrije Štrucl. Domačinka Karmen Kramberger meni, da se bolezni prenašajo iz generacije v generacijo, ljudje pa si tega ne upajo povedati oziroma pogosto niti nočejo vedeti: »Toda moj oče ima v tretjem letu tretjič raka, hči ima na pljučih posledice, samo mene se nič ne prime,« pravi trdoživa gospa, ki s še nekaj ljudmi spodbuja krajane vsaj k premisleku, če ne dejanjem. Odlagališča sicer prekrivajo zemlja in drevesa ter dajejo varljiv občutek. Gibanje je kljub strahu ljudi (ali upanju na nove službe) zbralo 501 podpis volilnih upravičencev za referendum o zaprtju centra, toda župan je odkril nedoslednosti v pozivu, začenja se (pravna) bitka. Ne samo proti županu, tudi državi.

Težak jutranji zrak

Država je ne nazadnje večinska lastnica Taluma, na območju katerega bo še eno nevarno smetišče v Kidričevem. Okoli naselja so posejana odlagališča, nekdanja odlagališča ter divja odlagališča, v naselju pa še industrijska. Ministrstva kljub temu dajejo potrebna soglasja za nov odpad, Karmen pa že z jutranjim vdihom zraka ugotavlja: »Katastrofa je tu, ob jutrih je zelo težak zrak.«

Dva koraka od tovarniške ograje rastejo polja s pšenico; malo naprej so vrtički prebivalcev ter vodovarstveno območje, ki z vodo oskrbuje več kot 70.000 ljudi na Dravskem polju. Kaj bo, če se tam zgodi naravna katastrofa, kot jih opazujemo po svetu? Koliko ljudi bi lahko trpelo zaradi več skladišč ter odlagališč snovi, ki jih ne more prebaviti ne narava, ne ljudje? Kaj bi storili, če se zgodi ekološka katastrofa? Tega vprašanja raje ne zastavimo domačinom v srcu naselja, ki postavajo okoli z utrujenimi izrazi in sivimi obrazi. Čeprav so okoljski standardi in zakoni jasni ter spoštovani, ostaja dejstvo, da se tod nalaga težka dediščina za okolje in živa bitja v njem.

Zato prav ironično deluje Talumovo geslo Lahkota prihodnosti in zato precej dvoma zasejejo tudi besede župana na občinski spletni strani: »Preteklost ni nikoli problematična.« Po drugi plati pa Štrucl s somišljeniki ve, da bi besede lahko izzvenele v prazno, in pravi: »Mi imamo svojo nadzorno komisijo in v njej dva doktorja znanosti. A če tega ne bodo upoštevali, bomo fizično preprečili gradnjo tega objekta.«