POLICA PRI NAKLEM – Gorazd Zorman, kdaj boste znova zapustili domovino? »Ko bo sonce popustilo!« nam je brez ovinkarjenja izdal nekdaj odlični rokometaš ter svetovalec pri prodaji računalniških programov. Sedeminštiridesetletni orjak, čeprav Gorenjec, pravi, da preprosto ne trpi hladnega vremena! O njem smo pisali že pred enim letom, ko so kamboški mediji poročali o Slovencu, ki naj bi ga po nezakonitem plavanju v Kambodžo strpali v nič kaj nežen zapor. Njegova zgodba je skoraj epska. Za film. Poklical nas je, ker ima že dovolj napačnih govoric, ki so se razširile tako pri nas kot tudi na drugem koncu sveta, v jugovzhodni Aziji. Poklical nas je, »saj nisem nikoli plaval čez mejo, kaj šele da bi bil nadrogiran«!
Boleča epizoda
V tistem je pred nas položil dokument, ki ga ima venomer pri sebi in na katerem je jasno zapisana diagnoza njegove bolezni – manična depresija. Ta je bila tudi srž dogajanja, zaradi katerega ne more več v Sihanoukville, v kamboški Koper, kjer je bival od oktobra 2010.
Zaradi manije je invalidsko upokojen. S 400 evri penzije, ki jo prejema, pravi, da v Sloveniji še iz hiše ne more! Zato je že pred desetletjem krenil na lepše, se najprej preselil na Tajsko in tam mirno živel do leta 2009, do njegove naslednje epizode, kot opiše psihično stanje, »ko si na lepem tako vznesen, ko si misliš, da si tajni agent, ko brezglavo tavaš in shujšaš vsaj za deset kilogramov«. Takrat je, denimo, ugotavljal, da mu stanovanje oddaja nekdo, ki sploh ni lastnik. »V glavnem, meni se je spet začelo dogajati, naposled smo se z lastniki stepli, jaz proti trem, oni z noži, jaz – golih rok!« Utrpel je nekaj hudih poškodb ter moral, ker se ni več počutil varnega, zapustiti otok Phuket ter mondeni Rawai. Sklenil je, da se preseli v (še cenejšo) Kambodžo. Kjer je spet živel v blaženem miru, štiri leta, dokler ga ni doletela – naslednja epizoda.
Kršitev javnega miru
»V Phnom Penhu sem ravno delal tečaj za badmintonskega inštruktorja!« se je spominjal. Natančno pred enim letom je bilo. »Ko se mi je spet začelo vrteti,« je še z drugo besedo orisal stanje, v katerem, kot pravi, »podiram z ritjo vse, kar je bilo prej mukoma narejeno«! Skratka: ko je prišel nazaj domov, ga lastnik, pri katerem je živel, ni mogel prepoznati. »Poklical je policijo, ti pa so me prijavili, da sem se drl na eno sosedo.« Ko je na dvorišču zagledal policiste, jim je v tistem deliriju – »ko se sicer počutim enkratno in niti najmanj nočem v bolnišnico« – prinesel omenjeno zdravniško spričevalo. A jim je bilo prav malo mar za Gorazdovo nadlogo, vzeli so mu ta list ter njegova zdravila, mu zaukazali, naj vzame še osnovne stvari, ga odpeljali na policijo in zaprli čez noč, že naslednje jutro pa ga prepeljali v 230 kilometrov oddaljeno glavno mesto (Phnom Penh) – naravnost v imigracijski zapor. »Od koder se gre lahko samo še ven iz te revne in koruptivne države,« kjer je dal Pol Pot konec 70. let ubiti – kar dva milijona rojakov! V imigracijskem zaporu je Gorazd Zorman potem preživel skoraj ves lanski julij.
Prečrtani žig
»Potem pa so se fantje, s katerimi sem v Sihanoukvillu igral badminton, zavzeli zame in sklenili, da me bodo nekako le odpeljali iz države – in brez deportacije! Lepo so me naložili v avto, mi prinesli nekaj loparjev, superge, zakmašne hlače in srajco, s sabo sem imel 180.000 rielov (dobrih 40 dolarjev).«
Peljali so se proti obmejni provinci Koh Kong in brez težav prečkali mejo, pustili so ga na Tajskem. Takrat pa mu je na lepem, v vsej tisti maniji, od ne kod kapnilo, »da moram nazaj, da je vse skupaj brez veze, da nimam tu na Tajskem kje bivat'«! S čimer si je vse skupaj še bolj zakompliciral.
»Kaj pa delaš spet tukaj?« ga je vprašal kamboški carinik. »Pa saj smo se zmenili, da odideš!«
»Ne, hočem nazaj!«
»Ne moreš nazaj, ker nimaš veljavnega vizuma,« je bil carinik še dokaj strpen. V tistem je Gorazd potegnil pasoš, hotel je pokazati vizum, pa je carinik vzel iz žepa štampiljko ter v Gorazdov potni list srdito udaril – cancel! Zavrnjeno! A Gorazd se v svojem stanju seveda ni dal kar tako, cariniku je izmaknil njegov kemični svinčnik in pred njim suvereno prečrtal – še sveži žig! »Evo, zdaj je pa spet v redu!« mu je z nasmeškom dejal. Presenečeni carinik ga je gledal, Gorazd – njega.
»Jaz hočem not!«
»Ne moreš!«
»Hočem!«
»Ne bo šlo!«
»S tabo se ne pogovarjam več!« je še zabrusil cariniku, »pokliči šefa«!
In pride šef, ki je znal rusko, »jaz pa rusko ne znam,« je izpostavil Gorazd, ki je sicer tudi avtor slovensko-khmerskega slovarja, zanj je porabil več kot 5000 ur, in ki se je v tistem maničnem stanju dal nekako le pregovoriti, da so ga nazaj na Tajsko odpeljali kar kamboški policisti.
Tja in spet nazaj
»Kar pomahali smo tajskim carinikom in se odpeljali v prvo večje mesto.« Kjer je v svojem svetu spet taval, enkrat prespal v lopi, drugič v templju, brez ficka, saj mu ničvrednih rielov, kot pravi, nihče ni hotel menjati. »No, potem so pa Tajci pogruntal, da jaz naokoli skačem brez tajskega štemplja. In so me vklenili ter poslali spet na kamboško stran!« (Ne Tajci ne Kambodžani očitno niso vedeli, kako in kam z našim bolnikom.)
Kmalu zatem je prišel, kot pravi, na vrh nekega hribca, tam pa pred nekim dekletom razložil vso prtljago. Ta si je z njegovim dovoljenjem ogledala še potni list, in ko je videla žig (cancel), je zagnala vik in krik ter poklicala policijo. »Ta me je popokala in poskušala na vsak način izvedeti, kako sem spet prišel iz Tajske.« In ko je imel že vsega dovolj, se jim je preprosto zlagal: »Mah, priplaval sem …«
Čez nekaj ur je stal pred sodnikom, ta pa ga je prvega avgusta lani po hitrem postopku obsodil na devetnajst dni aresta. Njegovih litijevih tablet, regulatorjev njegove psihične stabilnosti, že predolgo ni videl, zato je bil tudi v zaporu (v sobici s še enajstimi sotrpini) vse preveč živahen.
Krvava deževnica
Neko noč tako ni in ni mogel zaspati. »Kapljajoča voda me je namreč tako motila in sem preprosto zamašil odtok!« Kar pa je očitno še bolj zmotilo nekega Vietnamca, ki se je zbudil, vzel kol, s katerim so zapirali straniščna vrata, »in me toliko časa mlatil, da se je na meni zlomil«! Ter mu na nogi povzročil salamensko rano, še danes se mu pozna. Menda je bila celo tako globoka, da je v njej zagledal kost. »Fantje, odpeljite me že v bolnico, pa ja ne bom ob nogo!« je ječal ječarjem, medtem ko mu je noga pri odprti rani vse bolj in bolj zaudarjala.
Njegova kamboško-tajska kalvarija se je naposled končala šele v Phnom Penhu, kamor so ga 20. avgusta pripeljali. In ga primerno oskrbeli.
S pomočjo svaka je prišel v Slovenijo – šele sredi septembra.
Konec januarja letos se je Gorazd Zorman vseeno vrnil v Kambodžo, za katero naj bi imel sicer petletno prepoved vstopa, prodal vse vredne stvari – ter jo za vselej zapustil.
Ko ga bo naslednjič zazeblo, jo bo mahnil novim dogodivščinam naproti, ali v Kolumbijo, kot pravi, ali pa na Filipine...