LJUBLJANA –Idejo o ustanovitvi mlekarske zadruge v Trnovem, bilo je davnega leta 1896, so napredni kmetovalci iz Trnovega in Ilirske Bistrice dobili naključno, ko so na trnovski železniški postaji videli vrče z mlekom, ki jih je na Reko in v Opatijo pošiljal Franc Kotnik, posestnik z Vrhnike. Če je mogoče v Kvarner pošiljati mleko z Vrhnike, je to mogoče tudi iz Trnovega.
Prve prostore je zadruga uredila v Bilčevem mlinu v Ilirski Bistrici, predvsem zaradi zadostne količine mrzle vode, ki so jo potrebovali v proizvodnji, leta 1904 pa so zgradili mlekarno ob trnovski železniški postaji. Mleko so prodajali na Reko, v Opatijo, Trst in celo v Pulj. Tudi po prvi svetovni vojni, ko je ozemlje Primorske pripadlo Italiji, je mlekarna našla nove trge, število članov pa se je povečalo. Obrat so posodobili, a fašistični režim je poskrbel, da so Italijani za upravljanje postavili svoje ljudi.
Mlekarna za cockto
Po drugi svetovni vojni se je proizvodnja mleka povečevala, mlekarna je obdržala tudi trg na Tržaškem, kamor so prodali do 1,5 milijona litrov mleka na leto, enako količino so pokupili na domačem trgu, kjer so poleg bistriškega oskrbovali še opatijske trgovine in hotele. V 50. letih so pod okriljem podjetja Zadružnik začeli širiti dejavnost v kemijsko industrijo. Zgradili so kemično tovarno, ki je proizvajala kazein, vinsko kislino, kalijev bitartrat in mlečno kislino.
Bila je vodilna v Jugoslaviji, leta 1959 jih je na sejmu v Novem Sadu obiskal predsednik Tito. »Moral bi se držati protokola, a je šel kar mimo varnostnikov do našega razstavnega prostora. Imeli smo pano Od mleka do industrije, dobili smo tudi nagrado za nov proizvod in očitno ga je to pritegnilo,« se dogodka spominja takratni direktor komerciale Aleksander Batista.
V 60. letih so Zadružnik preimenovali v Tok (Tovarna organskih kislin), pod katerega je še vedno spadala mlekarna. Prodajali so po vsej Jugoslaviji, njihovo mlečno kislino so uporabljali tudi kot aditiv za cockto.
Revolucija v pakiranju
V Toku so od italijanskega partnerja izvedeli, da v Franciji izdelujejo stroje za pakiranje mleka. »Zaradi izvoza v Italijo smo imeli veliko deviz in tako smo prek sežanskega Jadrana uvozili stroj za pakiranje mleka v PVC-folije. To je bil prvi stroj za tovrstno pakiranje v Jugoslaviji. Nova embalaža je bila prava revolucija na tem področju, saj so druge mlekarne še vedno uporabljale steklenice,« pove Batista in doda, da je za to zaslužen ves kolektiv, vključno z dolgoletnim direktorjem Jožetom Bubničem.
Sredi sedemdesetih let je mlekarna po sklepu občinske skupščine prešla pod upravo Kmetijske zadruge Ilirska Bistrica in začelo se je nazadovanje. Postopoma je začela izgubljati hrvaški trg, padla sta odkup in proizvodnja mleka. Leta 1994 je po 98 letih zaprla vrata. Danes njena secesijska stavba v družbi poslopij sestrske Tovarne organskih kislin žalostno propada in zdi se, da iz vseh skupaj odmevajo besede nekdanjega direktorja Bubniča: »Lahko je zapirati podjetja, a nihče več jih ne zna odpreti.«
Točni kot ura
Z novo embalažo so sredi šestdesetih let osvojili še območje Reke in njenega zaledja z otokom Krkom vred. Količina mleka, ki so ga prodali na dan, je z začetnih 5000 litrov hitro presegla 14.000. Formula uspeha, pojasni Batista, je tičala v priročni embalaži, kakovosti mleka in mlečnih izdelkov ter redni dostavi: »Iz Ilirske Bistrice je šlo do 26 kamionov na širše območje Reke. Do 6. ure so morali razvoziti vse mleko. Domačini z Reke so vedeli, da je ura sedem, ko je šel naš kamion prek Riječine. Bili so točni kot ura.«
