V jami izgubljen
 se je drugič rodil

PLANINA – »Če ga ne bi našli v tretjem zračnem žepu jame, bi reševanje postalo zahtevno,« pravi Walter Zakrajšek, vodja jamarske reševalne službe, ki je vodil sobotno reševalno akcijo, v kateri je sodelovalo 24 jamarjev reševalcev, potapljačev, gasilcev in policistov. Iskali so pogrešanega jamarja Gregorja Aljančiča, ki se je v podvodni svet Planinske jame odpravil skupaj z biologi in jamarji, ki so ga spremljali v dveh čolnih. Raziskovali so človeško ribico oziroma proteus, saj je Planinska jama, ki meri 6656 metrov, biotsko izjemno raznolika. »Tudi sam je priznal, da je podcenjeval potop in da je naredil napako, ker ni napeljal vrvice,« pravi Zakrajšek. Eno od pravil jamskega potapljanja je, da se potapljajo v parih, obenem pa se orientirajo ne le po napravah, ki jih imajo s seboj, ampak tudi po vrvici, ki je pripeta na jamarja, drugi konec pa je na kopnem. »Vsaka jama je nevarna, saj v temi hitro izgubiš občutek, kje je kaj,« je povedal sogovornik.

Gregor Aljančič je imel spremstvo na gladini in je računal, da bodo luči s čolna dovolj. Ni imel namena, da bi se potapljal globoko, saj je iskal človeške ribice, da jih označijo in potem ugotavljajo, ali se premikajo po zapletenem kraškem svetu ali so zapečkarji. Toda majhna nepozornost, in temni podvodni svet je jamarju pokazal zobe: med potopom je naletel na steno, ki ne bi smela biti tam. V skrivnostnem kraškem svetu Planinske jame, ki spada med najdaljše slovenske kraške jame in je del Postojnskega jamskega sistema, je izgubil orientacijo. Čoln in kolegi so bili neznano kje.

Rešilni zračni žepi

V jeklenki ni imel dovolj kisika, zato je našel prvi zračni žep, potem še drugega in na koncu tretjega. »Imel je srečo, da je bil vodostaj nizek in so se naredili zračni žepi,« pravi Zakrajšek o jami, ki je posebna tudi zato, ker je največje sotočje podzemnih rek v Evropi, kjer se združita reki Pivka in Raka.

Pol ure potem, ko je v vodi izginila sled luči z Gregorjeve čelade in na gladini ni bilo več zračnih mehurčkov, ki bi kazali, kje je potapljač, so se kolegi iz čolna odpravili po pomoč. Toda trajalo je dve uri, da so prišli iz jame in ob 15.30 obvestili Center za obveščanje Postojna. Takoj se je začela reševalna akcija; srečno naključje je bilo, da so imeli jamarji reševalno vajo v Bilpi na Kočevskem in so se le odpeljali naprej do Planinske jame. V dobrih dveh urah so ga našli v tretjem zračnem žepu, ki je bil dokaj velik, kakšne tri krat tri metre, pravi Zakrajšek. Gregor Aljančič, ki je tudi sam jamarski reševalec in se redno potaplja, je reševalcem pomagal tako, da je dal jeklenko v vodo in po njej udarjal s karabinom ter tako ustvarjal zvok. Obenem je dal v vodo svetilko in nase opozarjal s svetlobo.

»Reševanje ni bilo zahtevno, ampak standardno. Bi pa zahtevnost reševanja narasla, če ga ne bi našli v tem tretjem zračnem žepu,« poudarja Zakrajšek.

Gregor je imel veliko srečo, v resnici se je rodil še enkrat. Če bi bil vodostaj višji, v jami ne bi bilo zračnih žepov, tok pa bi ga lahko odnesel neznano kam. Planinska jama je v preteklosti že zahtevala žrtve. Zato, pravi Zakrajšek: »Brez vrvice se ne gre potapljat. Vsaka jama je nevarna.«