Ima hudičevo neprijeten vonj, a ker brez njega ni zdravilen, se ga izogiba vse manj ljudi. In te dni, ko si na dopustu morda privoščimo razvajanje v obmorski restavraciji z ribami oziroma istrsko kuhinjo, lahko ugotavljamo, kako močno temeljita na jedeh, v katerih ne sme manjkati. Tudi s sodobnim vodilom vračanja domačih in zdravih sestavin v kulinariko ta ljudski zdravnik znova prihaja v naše domove. Nanj so še zlasti ponosni v Novi vasi, v starem zaselku piranskega zaledja, kjer z njim izvirno vse bolj bogatijo svojo turistično podobo in s praznikom česna ter vina opozarjajo na njegovo tisočletno tradicijo. Domačini pravijo, da je dober česen tam od nekdaj doma, a da ga je žal zadnja desetletja vdor uvoženega po supermarketih odrinil na stran. Zdaj tudi s pomočjo praznika znova postaja znan kot najboljši na svetu. Gre za avtohtoni istrski česen, ki ima velike zdrave stroke, lepo rdečo kožico, izvrstno aromo in zelo bogat, intenziven okus. Radi se pohvalijo, da so v stoletni vaški zgodovini z izkupičkom od njegove prodaje zgradili marsikatero znamenitost in med drugim leta 1896 celo cerkveni zvonik, s katerega je edinstven razgled na Šavrinsko gričevje. Gvido Mahnič, ki ga je letos pridelal nekaj sto kilogramov, je povedal, da so istrski česen že poskušali gojiti v drugih krajih, a ne uspeva tako kot pri njih.
»Njiva mora biti skrbno izbrana, obrnjena na vzhod, z jutranjim soncem. Suši pobegne, ker ga sejemo jeseni in ima nato zadosti padavin. Zemlja ne sme biti prebogata, najbolje je zapuščena parcela, dvakrat ga okopavamo in konec maja oziroma junija je treba odtrgati cvet, da začne delati glavo. Pobira se v začetku julija, nič ga ne škropimo, gnojimo pa zelo malo,« nam je zaupal in ob tem malo potarnal, da letos obilno deževje česnu ni preveč dobro delo. Kljub temu minuli vikend v množici obiskovalcev ni bilo takšnega, ki ga ne bi odnesel domov kako rešto, kot pravijo iz njega spletenim kitam. Poskrbeli so za prikaz vaških običajev, pripravili pohode in kolesarske izlete, večerno fešto ter na stojnicah ponujali domače izdelke iz njega. Posebno velja omeniti staro značilno istrsko jed peske. To so poganjki s cvetovi mladega česna, ki jih je treba pravilno izpuliti, da se glavica česna odebeli. Povsod jih mečejo stran, Istrani pa jih pripravljajo dušene ali v solati, najraje pa na fritajo, torej z jajcem, podobno kot divje šparglje.
Redke so rastline, ki so tako vsesplošno znane kot zdrave. Česen že od pradavnine velja za najučinkovitejše naravno zdravilo za odpravljanje črevesnih zajedavcev ter lajšanje težav s prebavo, danes pa vemo, da preprečuje aterosklerozo, da je naravni antibiotik in bogat vir kalcija, fosforja ter vitamina C. |
Kakor pravi priznani raziskovalec istrske kulinarike Alberto Pucer, so zdravilni peski stara istrska jed, ki je ne boste našli nikjer drugje na svetu. Jernej Brec iz Krkavč je na stojnici ponujal peske v slanici in nam zaupal, da iz njih doma pripravljajo omako za testenine. Tudi na kmetiji Mavricije Pucer, kjer so ga pridelali tono in pol, prisegajo na staro domače seme. V glavnem ga prodajo kupcem, ki pridejo k njim na dom, na stojnici pa so predstavljali še česnove glavice, vložene v vinskem kisu, in vložene jajčevce s česnom. Priznan oljkar Kristjan Jerebica je poleg različnih vrst vložnih oljk predstavil svojo česnovo ponudbo, Anka Litavsky iz Lucije pa med drugim česnovo tinkturo in česnovo olje. »Tinktura je primerna za zniževanje holesterola in pritiska, boljšo prekrvitev in še kaj. Naredim jo iz 20 dekagramov česna, ki ga namočim v liter žganja. To tri tedne vsak dan pretresem, nato pa precedim in pustim še teden dni počivati. Po 20 kapljic tinkture kapnemo v deciliter vode in pijemo trikrat na dan. Za česnovo olje pa 10 strokov česna strem tako, da nima nobenega stika s kovino, in pustim namočeno v oljčnem olju 10 dni. Uporabljam ga za solate, pokapam ga po ribah in v razne omake,« je povedala in dodala, da nakapan v uho lajša bolečine, pomaga pri zdravljenju ran, blaži bolezni dihal in ne nazadnje odpravlja težave s prebavo. Kar 16 domačij je obiskovalcem po istrsko gostoljubno odprlo svoja vrata in jih za domačo mizo povabilo na okušanje jedi s česnom po starih izvirnih receptih. Ponujali so česnov kruh in peskov štrudl, seveda ga tudi sicer ni manjkalo v izobilju v večini drugih jedi. Marinka Viskič Sirotič s kmetije Pri Vladu je dala tako poleg fritaje iz peskov na mizo tudi česnov namaz na domačem kruhu, lovski golaž z njoki ali s polento, gratinirane palačinke s peski in kar pet vrst potice.