Dvorana v Stožicah, vsaj ko gre za vrhunski šport, sameva, športnih dogodkov na najvišji evropski ravni, kakršne hoče publika, je v njej malo. Prav gotovo bi bilo precej drugače, če bi imela Ljubljana z okolico vsaj en klub, ki bi v Stožice privabljal gledalce. Ob košarkarjih Olimpije bi bil to zagotovo lahko nekdanji šampionski rokometni Slovan, takšen, kot je bil v obdobju Radivoja Krivokapića, Vlada in Mihe Bojoviča, Luke Goriška, Petra Mahneta...
Pri Slovanu, ki je pred dvema letoma praznoval 100 let, ne samo da nimajo več vrhunskega rokometa, ki je segal v evropski klubski vrh, zelo slabo gre košarki, še slabše nogometu, nekoč valilnicama talentov, z velikimi finančnimi težavami se borijo tudi tenisači s Kodeljevega, kjer so vzgojili trenutno najboljšega slovenskega igralca, resda zdaj plastičnega Angleža, kot ga imenujejo na Otoku, odkar je prevzel britansko državljanstvo, Aljaža Bedeneta. Sicer pa tudi v drugih ljubljanskih športnih društvih stanje ni drugačno, prav vsi so revni kot cerkvene miši, vsi zadolženi do grla in brez prave (evropske) perspektive.
Prvi predsednik Zveze športnih društev Slovan, ki je nastala iz predvojnega Slovana, je bil Jože Borštnar, direktor Javnih skladišč, današnjega BTC. Borštnar je držal roko predvsem nad rokometom, na ravni društva pa je bil tedaj profesionalni sekretar legendarni Marjan Rožanc, ki je Slovanu vtisnil ogromen pečat. Slovan je leta 1980 postal edini slovenski rokometni državni prvak v Jugi, leto pozneje pa je igral tudi v pokalu državnih prvakov, prišel do finala in tam nesrečno izgubil proti Magdeburgu.
Leta 1986 je bil za predsednika Slovana izvoljen Vlado Zlobko, po Borštnarjevem odhodu v pokoj je bil kratek čas direktor BTC, nenadna smrt ga je doletela že po dobrem letu. V BTC ga je zamenjal Jože Mermal, ki pa ga Slovan in njegove težave nikdar, in tako je tudi danes, niso kaj posebno zanimali. Košarka, rokomet in nogomet v predmestnem Kodeljevem in delavskih Mostah so mu bili premalo, bolj ga je vleklo v mestni Tivoli h košarkarjem Olimpije, ki jim je izdatno pomagal, a pozneje tudi njim tesno zaprl pipo. Odhodi Borštnarja, Zlobka in Rožanca so bili ključni za usodo rokometnega in nogometnega Slovana. Košarka je sprva nekako preživela, ko pa je z Mobitela odšel veliki ribiški prijatelj direktorja košarkarskega kluba Janeza Rajglja Jože Majzelj, je tudi ta padla zelo nizko.
Udarec Slovanu je bil tudi 1998. sprejet zakon o športu, ki je društveno lastnino prenesel na Mestno občino Ljubljana, kar je bila pravzaprav neke vrste nacionalizacija. »Ko smo hoteli uveljaviti 30-odstotni delež za vlaganja v teniški kompleks, ki smo ga tako rekoč zgradili sami, so nas popolnoma povozili,« se spominja Boštjan Dodič, dolgoletni vodilni mož tako krovnega društva Slovan kot njegovih tenisačev, slovanovec od glave do peta.
Hkrati s temi težavami so se rokometašem s Kodeljevega dogajale še druge, milo rečeno čudne in umazane zadeve: dvorano jim je hotela vzeti fakulteta za šport, ki je nasproti nje, spet drugi lumpi so jo hoteli podreti in tam graditi poslovni in stanovanjski objekt ter kakopak mastno zaslužiti, prek rokometnega Slovana naj bi se pred leti pral tudi denar. Toda eden glavnih rušiteljev je bil nedvomno nekdanji boss računalniškega Hermesa Rudi Bric: nekoč sila povprečni golman Slovana, kdo ve zakaj jezen na klub s Kodeljevega, je bil pred okroglim desetletjem in pol med ustanovitelji novega kluba Prule, ki je Slovanu brez kakršne koli odškodnine speljal vso generacijo sijajnih rokometašev, z Urošem Zormanom na čelu. Leta 2005 so Prule končale na smetišču rokometne zgodovine: v nekaj sezonah so prišle od raja do pekla, Bričeva hiša se je sesula.
Leta 2008, ko so vsi športni objekti v lasti MOL, tudi Slovanovi, prešli v upravljanje današnjega zavoda Šport Ljubljana, je bil to za legendarno društvo s Kodeljevega nov udarec. Slovan od takrat nima več objektov, za svoje preživetje se ne more ukvarjati niti s komercialno dejavnostjo, opravlja lahko le še povezovalno in servisno funkcijo med društvi. Ko so pred časom tenisači prosjačili, da bi vsaj vzdrževanje devetih igrišč pustili njim in bi tako zaslužili 35.000 evrov, kar bi za silo zadostovalo za funkcioniranje kluba, so jih neusmiljeno zavrnili. Celo nekdanjega nogometnega asa Vilija Amerška, teniški slovanovec je že mnogo let, je župan Zoran Janković, ko je prišel k njemu prosit, odpravil v desetih minutah. V Hramu pri veselem listju, klubskem bifeju, ki so jim ga kajpak, kot enega redkih virov dohodkov, tudi vzeli, pa vedo slovanovci povedati, da so igrišča, odkar jih ne urejajo več sami, slabo vzdrževana, pesek na njih je nekakovosten, po dežju pa se še najmanj dan in pol ne da igrati...
Že nekajkrat klinično mrtvi rokometni Slovan se je pred leti spet postavil na noge, zdaj pod predsednikovanjem in mecenstvom nekdanjega odličnega rokometaša, tudi reprezentanta Juge Luke Goriška. Mladi fantje, večinoma študenti, igrajo tako rekoč zastonj, župan Janković pa uspešnemu podjetniku, v rokomet in Slovan zaljubljenemu Gorišku, pravi, da je mazohist
Memorial Andreja Jerasa - Jerčija
Na Kodeljevem, kjer so organizirali veliko teniških srečanj in drugih dogodkov, toliko ljudi, kot se jih je zbralo pred dnevi na memorialnem turnirju v počastitev Andreja Jerasa, nekdanjega sekretarja ZD Slovan, dolgoletnega prvega moža TD Slovan in več let tudi direktorja Teniške zveze Slovenije, dolgo ni bilo. Mimogrede: kot direktorja je Jerasa pred leti odrezal takratni predsednik Teniške zveze Slovenije Andrej Polenec; ni mu pač bil všeč, uradno pa je kot razlog navedel, da ni poskrbel za marketing oziroma sponzorje, čeprav ne pred njim ne po njem tega ni počel nihče. Priljubljeni Jerči se je iznenada in za vedno poslovil oktobra lani. Več kot 300 udeležencev so našteli, vsi so se prišli poklonit trenerju, direktorju, predsedniku, vsestranskemu funkcionarju in neutrudnemu teniškemu navdušencu. Zbrali so se predstavniki teniških klubov Maribora, Nove Gorice, Portoroža, Velenja, Novega mesta, Kamnika, seveda niso manjkali prijatelji iz ljubljanske Olimpije, prišli so tudi predstavniki iz pobratenega TK Split. Slovanovci so se potrudili, da bi dosegli Jerčijevo raven, ki mu pri organizaciji podobnih srečanj ni bilo para. Vedno je vse planiral in vrhunsko realiziral, tudi najmanjše podrobnosti, ne glede na to, ali je bil to Davis cup match reprezentance Slovenije na drugi celini, ko je bil direktor zveze, ali šampanjec turnir z nekaj udeleženci, rekreativci na Kodeljevem.
