V hostel na invalidskem vozičku

PODCERKEV – Na zemljevid notranjske pokrajine, tistega njenega dela, ki se na robu snežniških gozdov stika z Loško dolino, je stvarnik na sončno lego te kraške globeli postavil tudi obcestno vas Podcerkev. »Obdelana polja, urejene hiše, vselej prijazni domačini, to je pač od nekdaj naša olika,« je množici, ki se je trla v eni izmed novejših stavbnih pridobitev na nekdanji Lužarjevi domačiji, ponosno oznanjala Boža Troha, vaška predstavnica v lokalni skupnosti. »To, da je naš Beno, sicer borec, ki mu ni ravnega, dal ta kompleks postaviti na treh nekdanjih domačijah... lahko samo rečemo vsa čast in, sosed, le tako naprej,« so nagovor prve vaške gospe pospremili z dolgim aplavzom.

Benjamin Žnidaršič, lastnik Ars vive, Zavoda za kulturno integracijo in socializacijo družbenih skupin iz Loške doline, je tudi pisatelj, pesnik, umetnik, podjetnik... in naložbenik ter seveda boter Youth hostla Ars viva, prvega invalidom na vozičkih prilagojenega namestitvenega objekta v Sloveniji. Z odprtjem je postal del največje verige prenočišč po svetu pod okriljem mednarodne zveze mladinskih hostlov Hostelling International. V njem je na voljo skupno 29 ležišč, in sicer tri dvoposteljne sobe s kopalnico, štiri dvoposteljne sobe s skupno kopalnico, triposteljna soba s skupno kopalnico in dve sobi s po šestimi ležišči. Povrhu pa še štirisobni apartma s skupno 14 ležišči. Del hostla je tudi galerija v spodnjih prostorih; njene stene je poleg Bena zapolnil še Željko Vertelj, stanovalec Doma starejših občanov Kočevje.

Cilj oziroma poslanstvo zavoda, ki nastaja že osem let, je bilo že od samega začetka na podeželju oblikovati kulturni center in inkubator razvojnih in tehnoloških idej. Slednje naj bi s kulturo in kulturno dediščino kot sredstvom in poljem izražanja ter možnostjo za uveljavljanje drugačnosti spremenile življenje prebivalcev na vasi in jim ponudile rešitve za boljši jutri. To je tudi rdeča nit projekta, ki še ni obrnil svojega zadnjega lista.

»Oder letnega gledališča tod zraven, ki se prostorsko stika z osrednjo stavbo, je že gostil uglašeno glasbeno mineštro, več tovrstnih nastopov z mednarodnim pridihom bo na ogled tudi letos. Drugi namestitveni objekt, prav tako povezan z gledališčem, je polovično dobil svoj gabarit, celoto, predvidoma v dveh letih, pa bosta sklenila bazen, postavljen na skednju, in restavracija. Upam, da se bo naložba (projektantske niti je vlekla hči arhitekta) pokrila z 1,8 milijona evri, dozdajšnja dela so nas stala 700.000 evrov. Skratka, kompleks objektov, velik šest tisoč kvadratnih metrov, je tudi presežek arhitekture. Namenjen bo ljudem, ki v srcu dobro mislijo in so na neki način tudi borci za boljši svet. Ne glede na gibalne in druge ovire. Naš cilj pa ni, da bi se v našem centru počutili dobro le invalidi. Zelo se mi je zdel posrečen komentar naše gostje: 'Hostel je tako lep, da sploh nismo opazili, da je narejen po meri ljudi na invalidskih vozičkih',« je Beno ujel njeno razmišljanje.

Stereotipe o drugačnosti bo razblinilo več spremljajočih dejavnosti, seveda v okviru zavoda. Tudi Pastirska šola ter paleta raznolikih delavnic, ki prepoznavnost srkajo iz zakladnice preteklosti. Še posebno turizem, ki je mišljen kot sinergija za varstvo in ohranitev narave ter na drugi strani težnja po dostopnem turizmu za vse. Tod ga razumejo kot potovanje drug k drugemu, k drugačnemu, novemu, zanimivemu. Tu človek ni samo otrok svojih staršev, ampak tudi pokrajine, ki mu daje dom, in podnebja. Skratka, človeška narava je v tem okolju skladna z naravo, v kateri živi. Del te je tudi še delujoča žaga v Obrhu, na drugi strani Loške doline, ki se ponaša z enim najstarejših gatrov v Evropi, leta 2012 je praznovala sto let obratovanja. Ob kulturnih dogodkih se notranjost žage, ki je Benova dediščina, spremeni v večnamensko središče, kjer na mednarodni koloniji ustvarjajo likovniki, ki slikajo s čopičem v ustih iz z nogami.

Oče je pustil življenje na žagi, ki je kruh rezala mnogo rodovom, tudi sosedom iz hrvaškega Gorskega kotarja. Lično obnovljena, z velikim pritokom vode, tudi danes služi svojemu stoletnemu namenu. »Rekel sem si: Če ljudi, ki jih dobro poznam, povezujejo ene in iste misli in so ustvarjalno naravnani, jih je treba združiti. Žaga se je ponudila kot dodana vrednost. Večkrat je bil ta prostor ob koncu tedna gledališki oder z več deset stoli za obiskovalce. Ponuja tudi štirideset ležišč v senu.«

Zavidanja vredni projekti Benjamina Žnidaršiča, ki je iz kmetije naredil kulturni center, zagotovo dobijo veljavo predvsem zaradi dejstva, da je že desetletja tetraplegik. »Tudi moje slikarstvo, pri ustvarjanju čopič držim v ustih, je posledica invalidnosti. V svoji knjigi Govorica življenja zapišem, da slednje vedno naredi tako, da je prav. Razmišljam tudi takole: Voziček je lahko rešitev za določene probleme. Ko so me namreč spraševali, kako mi je uspelo v življenju, sem meni nič, tebi nič dejal: Šel sem na češnjo in padel z nje,« Beno ob sleherni priložnosti odstre svojo življenjsko modrost.