V grlo se mu je zapičil ribiški trnek s plovcem

ČATEŽ OB SAVI – So staroselci, ki se, podobno kot nekateri turisti, leto za letom vračajo v čateške terme. Pojavijo se na pomlad in kot druge ptice selivke prinesejo lepo in toplejše vreme, nato pa lepega jesenskega dne odletijo tja, kjer ni snega. Labodja zgodba, ki se že več let ponavlja tudi v Čatežu. Letošnje leto bodo proti toplejšemu soncu odleteli pozneje kot sicer. Eden od petih mladičev labodjega para, ki zadnja leta pomladne in poletne mesece preživlja na bajerju v osrčju termalne riviere in okolici, je doživel nesrečo.

Na ostanku nekdanjega močvirja in bajerja savske podtalnice, ki je preurejen v jezero, na katerem stoji naselje počitniških koč, na bregu pa indijanska vas, in na iztoku termalne vode v neposredni bližini že leta dolgo lovijo ribiči. V ta habitat pogosto prihajajo čaplje, štorklje, najti je tudi vodne želve in druge živali. Labodi so vsako leto dodatna zanimivost za ljudi, ki jih očitno ne motijo preveč, saj se sicer ne bi vračali. Najdejo se seveda žal tudi takšni, ki so jim te lepe ptice v napoto in jih preganjajo, ščuvajo nanje pse in podobno. Večina jih vendarle samo opazuje, nekateri pa tudi hranijo.

Med slednjimi, katerih vsakdanja pot v sklopu sprehodov pod večer je obisk plavajočih ptic, je Trboveljčanka M. T. Zato ni naključje, da jo labodi poznajo in ji puste blizu, čeprav se dosledno izogiba neposrednemu stiku. »To so divje, prostoživeče živali. Imajo svoj način življenja, takšne je naredila narava in takšne morajo ostati. Hrani se jih lahko s primerne razdalje. Ne vem, zakaj, in škoda se mi zdi, da ljudje, če jim že ostane kruh in podobno, tega vržejo v smeti, namesto da bi ga namenili pticam in ribam,« pravi. Prav ona je prva opazila, da je z enim od mladičev nekaj narobe. »Po obnašanju sodeč, smo sklepali, da je nekaj narobe s hranjenjem. Žival ni jedla, ni mogla požirati in nekako se je davila. Ker sem bila brez telefona, sem obvestila recepcijo kampa,« nadaljuje. Tam niso usposobljeni za reševalne akcije in ukrepanja v zvezi z labodi, so se pa prav tako vseeno odzvali. Poklicali so policijo, od tam pa so za pomoč prosili gasilce. A če kdo misli, da je za gasilce takšna stvar mačji kašelj, se moti. Živali ne vedo vedno, kdaj jim človek želi pomagati, če pa že, se ne morejo upreti skušnjavi otežiti takšno intervencijo. Tako tudi labodi niso zdolgočaseno čakali na kopnem, ampak so se zapodili na sredo jezera.

Ni mogel ne jesti ne požirati

Posredovanje gasilcev Prostovoljnega gasilskega društva Cerina tako kljub odzivu in pripravljenosti ni bilo dovolj, zato so se v akcijo vključili še na Poklicni gasilski enoti Krško. Slednji so izkušenejši, saj ni prvič, da posredujejo v takšnih primerih, in so tako imeli s seboj čoln. A veslanje je še najmanjši problem. Večja težava in nemajhna nevarnost so labodji starši. Ujeti mladiča in se braniti jeznih staršev nikakor ni lahka stvar. Možje so se dobro namučili, a na koncu so z mrežami vendarle ujeli mladiča. V grlu oziroma požiralniku, kot so ugotovili v Veterinarski bolnici Brežice, je imel zapičen ribiški trnek s plovcem.

»Brez veterinarske urgence bi poginil. Mladič ni mogel ne jesti ne požirati. Tujek je bilo treba mehansko odstraniti, saj si žival na noben način ne more pomagati v takšnem primeru,« pravi veterinar dr. Janez Kebe. Mladiča so en dan zadržali, nato pa ga, ko so ugotovili, da bo z njim vse v redu, vrnili na bajer. Da je laboda oskrbel prav dr. Kebe, ni naključje. Ima namreč dolgoletno prakso s pticami vseh vrst. Poleg službe imajo tudi doma manjši živalski park. Pomagajo pomoči potrebnim pticam, tiste, ki so stare ali nezmožne samostojnega preživetja v naravi, pa oskrbujejo.

Sistemska neurejenost

Usposobljenih veterinarjev, ki bi imeli potrebno znanje in prakso, ni oziroma jih vsaj ni dovolj, obstoječa zavetišča za zapuščene živali, ki jih je v Sloveniji na srečo kar nekaj, pa žal nimajo ne kapacitet, znanja in osebja za tovrstne primere. Edino slovensko uradno registrirano zatočišče za prostoživeče živali je na Muti, deluje pa na območju celotne države. Osebja in prav tako kapacitet je premalo. Živali, ki potrebujejo pomoč, in tudi dobronamerni pomagači so velikokrat prepuščeni sami sebi. »Glavni problem je, da so stvari sistemsko neurejene. Tudi na našem društvu poznamo položaj. Vsega pač ne morejo prostovoljci, pa še znajti se morajo, kot vedo in znajo. Pri nas, konkretno, smo veseli, da na pomoč priskočijo in se odzovejo tudi policisti, gasilci in drugi ter doktor Kebe. Vsekakor jih je treba pohvaliti in se jim zahvaliti,« pravijo na posavskem društvu za zaščito živali. Tokratna zgodba se je, ne glede na vse kolobocije, k sreči srečno končala. Rešenega mladiča so ozdravljenega vrnili na jezero k staršem in bratom ter sestram. Ti se niso premaknili nikamor in so ga čakali. Kot bi vedeli, da se bo vrnil. Znova združena družina zdaj nabira še zadnje moči pred odhodom v tople kraje, saj se bo zaradi slabšanja vremena in skorajšnje zime pred vrati morala posloviti do pomladi.