Pri desetih letih je bil s starši na morju in je pri potopu prvič izenačil pritisk. To je tisto, ko se primemo za nos in pihnemo, da nam v ušesih malce poči in začutimo olajšanje. »Bil sem ponosen, to je bila velika stvar, hkrati pa me ni bilo strah in sem nadaljeval,« pripoveduje 24-letni Samo Jeranko, ki je novembra na tekmovanju na Bahamih zajel zrak in se brez plavuti potopil kar 75 metrov globoko. Srh zbujajoča globina in slovenski državni rekord. Evropski rekord šteje 91 metrov, svetovni pa kar 101 meter. Je dosegljivo?
»Je, potreboval bi leto, morda leto in pol, da bi se lahko posvetil izključno potapljanju,« odgovarja Jeranko, nekdanji plavalec in absolvent strojništva.
»V nasprotju z javnim prepričanjem potapljanje na dih nima prav nobene zveze s plavanjem,« nas je presenetil s pojasnilom.
Plavanje je treniral najprej v domačem kraju v Ribnici, nato pri Olimpiji v Ljubljani, a kot poudarja, se ni nikoli uvrstil na mladinsko ali člansko evropsko prvenstvo.
»Pri plavanju gre za šport, za surovo tekmovalnost, cilje osvajaš z bolečino. Pri potapljanju v globino morja pa bolečina izgine in te ne opozori niti na cilj niti na rdečo črto, ki je zaradi lastne varnosti ne smeš prestopiti.«
Nismo najbolje razumeli, kaj je želel povedati, pa nam je z izjemno lepo govorico pojasnil: »Prav vsakomur med nami je globina tja do 30, 35 metrov dosegljiva, to dosežemo z voljo in naporom. A globlje ne gre. Zakaj? Večje globine niso dosegljive s športnim naporom, s športnimi obremenitvami, s tekmovalnim duhom, z bolečino kot pri običajnih športih, ampak, paradoksalno, z užitkom.«
Kdo bi to razumel?
»Pa je res.«
Ker se je želel potapljati, se je leta 2009 odpravil v Egipt k svetovno znani vaditeljici potapljanja na dih Lindi Paganelli.
»Do takrat sem se potopil do 36 metrov, z njeno pomočjo sem v dveh dneh dosegel globino 52 metrov.«
Leta 2010 se je znova odpravil v Egipt za tri tedne in se potopil na 70 metrov. Leta 2011 se je udeležil svetovnega prvenstva v Grčiji in ... sanja: »Res, bil sem v zanosu od napredka v zadnjih dveh letih, zato sem sanjal, da bom dosegel 100 metrov, morda celo zmagal in podobno. Pa se je hitro pokazalo, da ne bo šlo, da bo treba še kaj dodati ...«
Jeranko se vsak dan odpravi na bazen in si na noge natakne monoplavut, ki se mu tako tesno prilega, da jo mora po 20 minutah sneti.
»Le tako je plavut podaljšana noga, za odriv počrpaš moč iz celega telesa, in ne samo iz nog.«
Zanimivo, da se ni Jeranko še nikoli potopil z jeklenkami, a bo poskusil. Vse globine je dosegel tako rekoč sam: »Nimam trenerja, imam pa svetovalce, prijatelje, s katerimi sodelujem glede treningov in psihičnih priprav. Tudi sicer so mi všeč majhne skupine, kot jo imata Tina Maze in Žan Košir, ki trenira sam.« No, da ne bo pomote, Samo ni samotar, druženje s prijatelji mu veliko pomeni in ima vselej čas za pogovor.
Minulega novembra je odpotoval na Bahame in se udeležil prestižnega potapljaškega tekmovanja, kjer se je s plavutko potopil na 92 metrov, na treningu pa celo 98; svetovni rekord 128 metrov ima sicer njegov prijatelj Aleksej Molčanov iz Rusije.
Morda bi šlo še globlje, a je med potopom umrl Američan Nicholas Mevoli. »Ko je odšel naš dobri prijatelj, smo doživeli šok. Hkrati se zaveš, da se je to zgodilo v svetu, ki mu pripadaš tudi sam. Tekmovanje smo končali in se v morju z rokami, sklenjenimi v krog, poslovili od njega.«
In kaj bo počel z vsemi rekordi, ki jih bo osvojil? »Nič. Pri potapljanju rekordi pravzaprav niso pomembni, temveč občutek, ko greš vase. Rad bi raziskoval podvodni svet, rad bi se potapljal po jamah, v skrivnostne sifone ... To je moja želja, rad bi živel tako. Potapljanje na dih je način življenja.«
Za konec povejmo še to, da Samo Jeranko trenira in plava brez očal. »Navadil sem se, počutim se bolj sproščeno.«