KRANJ – Delavci, ki obnavljajo pritličje gimnazijske stavbe v gorenjski metropoli, so ta teden našli časovno kapsulo, ki je debelo stoletje čakala na najditelja. »Med obnovami starih stavb nismo še nikoli ničesar našli. Zdaj pa smo urejali prostor, kamor bomo namestili novo električno omarico. V steni smo, skrito za večjim kamnom, odkrili škatlo. Odprli smo jo in samo na hitro pogledali, kaj je notri, takoj zatem pa smo jo predali vodstvu gimnazije,« je z nasmeškom povedal mladi električar Rok Cigale, ki je med obnovitvenimi deli prvi zagledal zanimivost.
Zgrajena leta 1897
Da zidovi mogočne gimnazijske stavbe, zgrajene leta 1897, že od samega začetka čuvajo skrivnost, se ni sanjalo prav nikomur. »Če bi delavci stransko steno za učilnico 9 načeli le malce proč od kraja, kjer so ga, bi skrivnost verjetno še vedno ostala neodkrita,« je na srečo opozoril ravnatelj kranjske gimnazije Franci Rozman in dodal, da nikjer v načrtih za gradnjo gimnazijske stavbe ni omenjeno, kako so graditelji med gradnjo pritličja naredili skrivno nišo, v kateri so za zanamce pustili nekaj dokumentov, spomenico, mošnjiček s kovanci, star časopis in še kaj. Natančen popis vsega, kar se je kar 120 let skrivalo v kovinski škatli, bodo na kranjski gimnaziji podrobneje predstavili prihodnji teden, saj nameravajo ob zanimivi najdbi pripraviti novinarsko konferenco. Morda bo do takrat že znano, kaj bodo storili z eno najstarejših najdenih časovnih kapsul na Gorenjskem, kajti zdaj se bo treba odločiti, ali bodo vsebino kapsule postavili na ogled ali bodo razstavili le replike, original pa vrnili v nišo.
skrito za večjim kamnom, odkrili škatlo.
O škatli, ki je bila debelo stoletje skrita v zidu, so že obvestili kranjsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Tam nam je Nika Leben pojasnila, katere korake bodo morali zdaj narediti na kranjski gimnaziji: »Vsebino morajo dokumentirati, spomenico pa mora pred odpiranjem zaradi krhkega papirja pregledati usposobljeni restavrator za papir iz Arhiva Republike Slovenije.« Sogovornica je še povedala, da se pri delu do zdaj še ni srečala s podobnimi odkritji, in pojasnila, da so bili nekateri skriti stari dokumenti v preteklih letih najdeni ponekod po Gorenjskem. »V Kranju smo v Prešernovi hiši odkrili dve zazidani niši. Tista v nadstropju je bila prazna, v pritličju pa je šlo v bistvu za umivalnik oziroma leseno korito manjših dimenzij. Žal Prešernovih rokopisov nismo našli, smo pa v njegovi pisarni pod sekundarnim nižjim stropom odkrili izvirni poslikan strop, ki zdaj daje sobi meščanski videz,« je nekaj skrivnosti, ki so jih vrsto let čuvale stare stavbe na Gorenjskem, naštela Nika Leben.
Pazljivo pri obnovi starih stavb! Tiste, ki obnavljajo stare stavbe, strokovnjaki za varovanje kulturne dediščine opozarjajo, naj bodo pri obnovitvenih delih pazljivi. Po besedah Nike Leben so »najdbe lahko zelo pestre in izpostavljene nepopravljivim poškodbam«. Ob tem se je sogovornica spomnila na kamniti portal v kranjskem gradu Khislstein: ko je bil portal očiščen, so prišli delat električarji ter z udarnim kladivom odstranjevali zaščitne plasti in poškodovali precej gotskih fresk, ki so krasile notranjost. |
Še dve kapsuli
Temu nizu lahko dodamo še vsaj dve gorenjski časovni kapsuli, o katerih smo na naših straneh že poročali. Eno so pred enim letom odkrili na Jezerskem, ko so obnavljali starodavno Šenkovo domačijo. Ob najdbi nam je Polona Karničar povedala, da se je v družini dolgo govorilo, da je njen ded Ludvik Virnik nekam v hišo skril nekakšno pismo. Skrivnost je na dan prišla šele med nedavnimi obnovitvenimi deli, ko so delavci pod stopnicami našli steklenico, v njej pa 61 let star zapis o življenju na Jezerskem in nekaj časopisnih izrezkov, ki so med drugim poročali o tem, da je Pelé največji nogometaš vseh časov.
O še eni, vse do danes skriti časovni kapsuli, pa nam je že večkrat pripovedovala najstarejša Gorenjka Marta Polak. Še predlani, ko je dopolnila visokih 105 let, se je sprehodila po Kranju. Med sprehodom po mestu, v katerem je živela vrsto let, se je na lastno željo ustavila v bližini osrednje gorenjske policijske stavbe. Tam je seveda niso zanimali varuhi reda in miru, temveč je njen korak zastal pri mogočni lipi, ki raste tam blizu. In ravno ta lipa je v središču ene od zgodb, ki nam jih je ob srečanjih tako rada pripovedovala Polakova.
Zgodba gre takole: mestni veljaki so se pred mnogo leti, menda celo na kak večji praznik tedanje domovine, odločili, da bodo sredi Kranja zasadili lipo. Vreme jim ni bilo naklonjeno – ta dan je lilo kot iz škafa in zemlja je bila razmočena. Marta Polak je vedela še desetletja pozneje povedati ime ene od finih mestnih gospic, ki ji je v blatu obtičal salonar z visoko peto. In ne samo to: v spominu najstarejše Gorenjke je jasno zapisano, da so ob sajenju drevesa zraven položili kuverto. »Takrat ni nihče povedal, kaj so zapisali ali skrili vanjo. Pa veste, da me še danes zelo zanima, kaj je napisano v tistem pismu,« je predlani, ko je zavzeto pripovedovala o eni manj znanih kranjskih urbanih legend, zgodbo sklenila Marta Polak.