V garaži umiral, vstal je kot Kristus

Velikonočni čas je dvakrat usodno zaznamoval življenje 58-letnega Radovana Rakovca iz Zgornjih Bitenj. Prva drama je potekala leta 1979 v domači garaži, druga 2007 v Lorenteggiu pri Milanu v Italiji.

»Bilo je kot s Kristusom. Zaradi stresne službe in posledično dveh bolezni sem se v petek popoldne, ura je bila dve ali tri, zaprl v avto renault 8. Vžgal sem motor in čakal. Umiranje je bilo zelo lepo. V nedeljo sem se zbudil v Ljubljani. To je bilo 22. marca. Preteklo je že 34 let, ne le od približevanja starki s koso, ampak tudi od mojega razsvetljenja oziroma prebujenja. Če ne bi bilo soseda, Dolinarjevega Ivana, ki je pogledal, kaj se dogaja pri nas, in pozneje zdravnikov, ne bi doživel tega prelomnega dne. To je bilo moje vstajenje od mrtvih. Jamčim, da sem bil klinično mrtev. Potem sem se znašel v Begunjah, kjer so to in moja druga ravnanja opredelili kot manijo,« nam je zaupal danes upokojeni gorenjski ekonomist.

Leta 1990 in še naslednji dve leti se je na Sv. Joštu nad Kranjem udeležil duhovnih vaj iz cikla Pot, ki jih je vodil tedanji radovljiški župnik Janez Šket. Začutil je, da mora svojo vstajenjsko izkušnjo, ki jo primerja z velikonočno Kristusovo, izraziti, upodobiti. Odločil se je, da to stori s tapiserijami, ki se jih je naučil izdelovati po prelomnem dogodku.

»Dobil sem idejo, da bi upodobil križev pot. Spoznal sem preplet Kristusovih barv, rdečo, rumeno, belo in črno, ki sem jim dodal modro.« V njegovi hiši ob potoku Žabnica je nastajal motiv za motivom, med drugim tapiserije Veliki pok, Veliki škrip, Vstajenje I. in Vstajenje II. Za vsako je potreboval najmanj 40 ur. A veličastnih Radovanovih tapiserij, velikih 50 x 70 centimetrov, ni več.

Torba ponarejenih švicarjev

Leto 2007 je bilo prav tako prelomno. V začetku leta mu je umrla mama in ostal je sam. Za veliko noč je spoznal posrednika, ki se je v imenu izraelskega finančnika in španskega hotelirja zanimal za odkup vseh njegovih tapiserij, dotlej jih je izdelal več kot 130! Ker ni mogel dobiti sopotnika, jih je sam odpeljal v kraj Lorenteggio pri Milanu, se s posrednikom, nekim Aleksom, dogovoril za ceno in mu jih izročil. Posrednik jih je odpeljal neznano kam, mu vrnil prazen kombi in torbo, polno švicarskih frankov. Žal pa je ob prihodu domov ugotovil, da je ves denar – menda 500.000 švicarjev – ponarejen.

Krajo je prijavil kranjski policiji, ki je obvestila italijansko. Toda Aleksa, Davida in Karla, kot so se predstavili po telefonu, ter Radovanovih tapiserij še niso našli. Znanci so ga kljub veliki izgubi tolažili, da je imel izjemno srečo – vrnili so mu vozilo, da se je lahko iz gnezda kriminalcev živ in zdrav vrnil domov. Je bilo to še eno Radovanovo vstajenje?

Novo življenje brez črne

Velikanska izguba mu ni vzela volje. Nasprotno. Znova je začel vozlati volnene niti in po približno 3700 urah, kot sam ocenjuje, je v treh letih nastalo 16 tapiserij, velikih 100 x 130 centimetrov. Štirinajst postaj Križevega pota ter Vstajenje I. in II. »Tokrat sem izpustil črno barvo, ker menim, da dejansko ni bilo konec Kristusa, ampak je vse prek vstajenja vstopilo v novo življenje. Z modro barvo sem v vseh treh različicah ponazoril žensko pasivnost matere Marije, jeruzalemskih žena in Veronike. Vse so bile priče tragičnega, a na koncu zveličavnega življenja,« je Rakovec primerjal ukradene tapiserije in tiste iz drugega obdobja.

Ko je dr. Damir Globočnik, kustos Gorenjskega muzeja, prvič videl sedanje Radovanove tapiserije Križevega pota, ga je prevzela tudi njihova velikost. Ob letošnji razstavi v galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je o Križevem potu povedal: »Nenavaden je zaradi dveh stvari. Ena je tehnika tapiserije, druga pa dejstvo, da je to nefiguralni ciklus. Postopek nastajanja je dolgotrajen in zahteva veliko potrpežljivost in ponavljanje istih gibov, a omogoča, kar je izpostavil Radovan v vabilu, meditativno razmišljanje o posameznem motivu. To pa je pozitivno. Glede na barvno podobo in razgibanost motivov se mi zdi, da je avtor želel s tapiserijami poleg trpljenja poudariti tudi vse, kar Katoliški cerkvi prinaša Jezusova pot na Kalvarijo. Skratka, Križev pot kot neka podoba človekovega življenja.« Kustos nadvse ceni tudi to, da Rakovec sam nariše predloge za tapiserije in jih tudi stke. Žal pa Radovanovo delo premalo cenijo njegovi sokrajani.