»Zjutraj smo imeli dež, poskusite večkrat, me boste že dobili,« nam sporoči 31-letna Urša Rojnik, Domžalčanka, ki v Gambiji po svojih močeh lajša dneve otrokom in družinam. »Kaj počnemo? Otrokom iščemo botre v Evropi,« nam pojasni, ko vzpostavimo zvezo s Serrekundo, mestom na skrajnem zahodu države. »Danes smo jih našli enajst!« navdušeno doda, vedoč, da njeno delo prinaša veselje v številne gambijske družine v sklopu akcije gibanja Za otroke sveta.
Rojaki pomagajo
Urša in soustanoviteljici, Etka Čalasan Žerdoner in Patricija Gregorič, ter drugi člani gibanja Za otroke sveta delujejo od decembra 2011, najprej kot prostovoljci, avgusta 2012 pa so uresničili ideje z ustanovitvijo humanitarnega društva. V Gambiji je njihov sodelavec Musa Faal ustanovil humanitarno organizacijo Charity Pearl The Gambia, prek katere tam delujejo. »Pomagati je mogoče z mesečnimi prispevki ali letnim plačilom 45 evrov, kar je dovolj za enoletno šolnino, nekateri pa se odločijo za nakup praktičnih daril za otroke in njihove družine,« opiše, kako podati roko ljudem v stiski. »Ne morete si predstavljati, kaj jim pomeni kolo, ki postane družinsko prevozno sredstvo, otrokom pa ni treba pešačiti osem ali celo deset kilometrov do šole,« pojasni. Prek programa Potuj kot prostovoljec lahko pomagate tudi s prostovoljnim delom v Gambiji.
Slovenci prav zaradi Urše, njene prizadevnosti in dejavnih prostovoljk društva radi zahajajo v Gambijo. »Zdaj nas je tu še šest, nekateri so že odšli, drugi prihajajo. Sama koordiniram akcije in pomagam v šoli,« opiše del svojih dejavnosti. Slovenci, ki pridejo v Gambijo, si sami plačajo pot, tu pa ostanejo tudi po en mesec. Pomagajo v šoli. »Saj ni nujno, da ste ravno učitelj. Dobrodošel je vsak par rok.« Razmere so težke, na trenutke celo nevarne. Da zmanjka elektrike, je nekaj normalnega, včasih je ni tudi po sedem ur, podobno je z vodo. Internetna povezava je šibka. Slabo vreme je naredilo svoje. Strop v eni od učilnic je postal smrtno nevaren, zato tam ni več pouka. Urša že danes ve, da bo po vrnitvi iz domovine, kamor se odpravlja, februarja uredila tudi to. »Strop bomo podrli in naredili novega, ločiti pa moramo še šolo in vrtec, sicer nam jo bodo zaprli. Gambijci se čudijo našemu delu. Ni jim jasno, zakaj prihajamo k njim od tako daleč, in to na lastne stroške, ter jim pomagamo.«
Otroci zapuščajo šole |
Temna plat humanitarizma
Prej je bila v Tanzaniji, kjer se je seznanila s humanitarno dejavnostjo. Razočarana nad početjem, ki je bilo vse prej kot humanitarno, je državo zapustila in se še z večjo vnemo lotila dela. »V Afriki se dogaja marsikaj. Številni izrabljajo bedo ljudi za osebne interese in prikazujejo podobe iz življenja Afričanov, ki so prej izjema kot pravilo,« pravi. Prav zato se v društvu trudijo, da bi delali drugače. Spremljajo, ali otroci, ki jih finančno podpirajo, obiskujejo šolo. Če se to ne zgodi, najprej opozorijo družino in ta lahko ob novi kršitvi ostane brez pomoči.
Urša je vajena sveta. Leta 2009 se je iz Egipta po petih letih vrnila v Slovenijo. Sprva je delala kot predstavnica ene od slovenskih turističnih agencij, ves čas pa je bila tudi tam prostovoljka. Bila je v odboru organizacije za povezovanje žensk v Šarm el Šejku. Skrbela je za zapuščene živali in poskušala pomagati Slovenkam, ki so se zapletle v različne ljubezenske težave z Arabci. Tam je spoznala tudi Muso Faala, s katerim sta danes nerazdružljivi par in gambijskim otrokom lepšata vsakdanjik. Poročila se bosta februarja prihodnje leto.
Pred dnevi je gostovala na državni televiziji, kjer je pozvala predsednika države, naj pomaga otrokom. »Podpora narašča, naše delo je vse bolj cenjeno. Smo ena redkih organizacij, ki imajo neposreden stik z družinami, ki jim pomagajo. Vseh 130 otrok poznam, točno vem, komu gre pomoč,« pojasni Urša.
Rižev praznik
Dvakrat na leto poskrbita tudi za riž. Zaradi neugodnih vremenskih razmer v Gambiji včasih pridelajo hrane le za dva meseca, zato jo morajo kupovati. Urša s somišljeniki enkrat ali dvakrat na leto poskrbi za pet ton riža. »To je pravi praznik,« se ji na obrazu nariše nasmeh, ko govori o tem.
Zdaj se vrača v Slovenijo, kjer bo poskušala rojake prepričati, da pomagajo gambijskim otrokom. Denar bodo zbirali tudi s prodajo koledarjev, ki sta jih naredila Jana Šnuderl in Simon Gašparovič, oba sta bila tri tedne na obisku v Gambiji. Vesela je, ker jo pri tem podpira njena družina. »Moj odhod ni bil šok za starše, saj smo ljudje z velikim čutom za sočloveka. Tako sem bila vzgojena, mami pa me bo drugo leto tudi obiskala. Potrebujemo nove botre in prostovoljce,« ob koncu telefonskega pogovora poudari borka, ki ve, kaj hoče.
