LJUBLJANA, BRUSELJ – Potem ko je Evropski uniji (vsaj začasno) uspelo ustaviti vpade migrantov in beguncev iz Azije in z Bližnjega vzhoda po balkanski poti, so začeli v Bruslju glasneje govoriti o tem, da bi tudi za nepreštevne množice migrantov iz Afrike kazalo poiskati čim bolj človekoljubno in za mednarodno skupnost sprejemljivo rešitev. In? Evropska komisija je predvčerajšnjim predstavila svoj novi okvir za sodelovanje s partnerskimi državami pri upravljanju migracij. Ja, s ključnimi tretjimi državami izvora in tranzita naj bi oblikovala posebna, prilagojena partnerstva ter svoje napore in vire uporabila za izpolnjevanje prednostnih nalog iz evropske agende za migracije. Gre za prednostne naloge vračanja in odvračanja migrantov oziroma beguncev od nevarnih poti, v nadaljevanju (dolgoročno) pa tudi za pomoč tretjim (predvsem afriškim) državam pri odpravljanju temeljnih vzrokov za zdajšnje nedovoljene migracije. Natanko tako, Evropska komisija namerava v teh državah s finančno, pardon, razvojno pomočjo okrepiti lokalne zmogljivosti, nadzor meja, preprečevanje tihotapljenja ljudi in, ne nazadnje, usklajena prizadevanja za reintegracijo migrantov.
Denar za diktatorje
Usklajena prizadevanja? V skoraj vseh afriških državah so na oblasti diktatorji s svojimi oligarhijami, ki so še najbolj srečni, če vsi tisti, ki iz različnih razlogov niso naklonjeni njihovemu zlorabljanju oblasti, odidejo čim dlje, denimo v Evropo. Kaj pa bo storila Evropska komisija? Povečala bo kvoto finančnih sredstev za odpravljanje temeljnih vzrokov nedovoljenih in prisilnih migracij ter zato milijarde evrov da(ja)la prav tem diktaturam. Najprej bo v sklad za Afriko prelila resda le dodatno milijardo evrov (500 milijonov evrov iz rezerve Evropskega razvojnega sklada, 500 milijonov evrov iz prispevkov držav EU), jeseni letos pa namerava Juncker pripraviti še novi predlog za tako imenovane zunanje naložbe v višini 3,1 milijarde evrov, ki pa naj bi se s pomočjo bogatejših držav in partnerjev postopoma prelevile v pomembne naložbe v skupni vrednosti 62 milijard. To pa ni mačji kašelj. Je kvečjemu svižčevo zavijanje čokolade. Prav ste prebrali: 62 milijard evrov za boj afriške vlade proti preseljevanju Afričanov v Evropo.
Ja, Evropska unija želi že v kratkem skleniti dogovora z Jordanijo in Libanonom ter pripraviti vse potrebno za čimprejšno sklenitev dogovorov z Nigrom, Nigerijo, Senegalom, Malijem in Etiopijo. Želi pa »tudi poglobiti sodelovanje s Tunizijo in Libijo«. Takšni dobri nameni pravzaprav niso nič novega, vendar se države članice EU vse do danes niso pretirano trudile, da bi pomagale uresničiti takšne in podobne marketinško-piarovske obljube iz Bruslja. Čeprav so v poseben sklad za učinkovitejše spopadanje z afriškimi vzroki migracij iz skupne bruseljske blagajne prelili 1,8 milijarde evrov, so države članice EU potem tja prispevale le še dodatnih 82 milijonov. Prav je, da v zvezi s tem pohvalimo našo vlado: Slovenija je v ta sklad, kapo dol pred tako človekoljubnim pogumom, nakazala kar 50.000 evrov.
Kravja kupčija
Še pred dobrim tednom, ja, prav takrat, ko naj bi začeli izvajati tako imenovani pakt med EU in Turčijo o preprečevanju migrantsko-begunskih valov, je avtoritarni turški predsednik Recep Tayyip Erdogan povsem odkrito (za)žugal Junckerjevi Evropski komisiji, češ da bi uveljavitev tega sporazuma zaradi zanj nesprejemljivih dvojnih meril EU (zato, ker ni bil prepričan, ali bomo v EU vizume za turške državljane čisto zares odpravili še pred koncem junija) lahko padla tudi v vodo. In? Predsednik Evropske komisije dr. Jean-Claude Juncker si mu je upal le sramežljivo (patetično) odgovoriti, da grožnje morda pa le niso najustreznejše diplomatsko orodje v usklajevanjih. Toliko o tem, s kom poskuša paktirati Evropska komisija.
Logično vprašanje, ki se mu preprosto ni mogoče izogniti, se glasi: če naj bi uresničevanje pakta med EU in Turčijo jemali za zgled pri prihodnjem obetavnem sklepanju paktov z bližnjevzhodnimi in predvsem afriškimi državami, kaj je tako dobrega do zdaj storila Turčija? Iz Grčije se je do zdaj v Turčijo vrnilo le približno 20 Sircev, med katerimi tako in tako nobeden ni hotel biti azilant v Grčiji. Tudi na tisto, na kar so le nekateri marca letos opozarjali na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta – med njimi je sicer res bil tudi slovenski član Evropskega parlamenta dr. Igor Šoltes –, smo Evropejci očitno že pozabili. Na kaj? Da to, da bi bilo bržda bolje načrt za zajezitev begunske krize določiti na podlagi dogovora med članicami EU, ne pa z nekakšno nenačelno kravjo kupčijo s Turčijo, kateri za njene usluge zagotovo ne bomo plačali le šest milijard evrov, marveč ji bomo morali vnaprej zagotoviti še kopico odpustkov na področju kršenja človekovih pravic, omejevanja svobode medijev itn. Ni nobenega dvoma, Junckerju in vsem, ki ga odkrito ali prikrito podpirajo, prva možnost žal ni v interesu.
| Vsem v Afriki le ne bi plačali Tudi vodji slovenske delegacije Evropske ljudske stranke (ELS) v Evropskem parlamentu dr. Milanu Zveru so zelo všeč predlogi oziroma prizadevanja Junckerjeve Komisije: »Z novim migracijskim dogovorom se bližamo celoviti in dolgoročni rešitvi!« Da se? Ker naj bi več kot 8-milijardno finančno pomoč afriške države, ki so partnerice EU, uporabile predvsem za izboljšanje upravljanja migracij in boja proti tihotapljenju ljudi: »Neodgovornim vladam, ki ne bodo sodelovale z EU, pa je treba finančno pomoč odpraviti.« Evropski poslanec dr. Milan Zver pa resda vsaj tistim afriškim državam, ki pač ne bodo hotele sodelovati z EU, ne bi dajal finančne podpore. |
