LJUBLJANA – Ko se podrsne snežni vlak, ki drvi v dolino brez nadzora, pod seboj pomelje vse. Kjer koli, kadar koli. Uničujoča sila narave je nepredvidljiva in za slehernika zahrbtna. Nevarnost snežnih plazov je otipljiva, večkrat smrtonosna nevarnost. Zato se je svetovna krovna organizacija gorskih reševalcev ICAR odločila za sodelovanje s strokovnjaki, ki plazove poznajo do obisti. Samo 15 jih je! »Skupino vodi Švicar Manuel Genswein, ki ni ne alpinist ne gorski reševalec, je pa blazen um s področja fizike in elektronike ter z neverjetnim znanjem in talentom. Hkrati obvlada tekoče, torej aktivno, kar pet jezikov,« je povedal edini član elitne skupine iz Slovenije Klemen Volontar. Planinski vodnik z mednarodno licenco U.I.M.L.A., eden naših spremljevalcev pohoda Sto žensk na Triglav in predsednik komisije za reševanje iz plazov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije, že več kot dve leti sodeluje v ožji skupini. Ta je vzpostavila in prej še praktično preizkusila postopke učenja in usposabljanja veščin in znanj gorskih reševalcev, ki so potrebna za uspešno reševanje v snežnem plazu. »V skupini je bilo delavno, kdaj pa kdaj prav kaotično... Vsak večer smo za računalniki viseli tudi do polnoči in čez, poleg tega smo čez dan delali na terenu.«
Dodelane ideje so člani skupine dopolnjevali in prevajali vsak v svoj jezik. Ideja skupine je, da bi bili vsi grafični prikazi s spremnim besedilom vred v nekakšni banki didaktičnih pripomočkov, ki bi jih posamezne članice lahko po svoje, glede na potrebe, zložile v svoje učne pripomočke. Spremna besedila so prevedena že v 14 jezikov, tudi v slovenščino. »Na čase je bilo zelo burno. Petnajst držav, 15 strokovnjakov, tu in tam celo 15 različnih mnenj. Vsako spremembo smo potrdili šele, ko je bil sprejet popoln konsenz. Večkrat smo zapustili učilnico in na terenu preverjali, merili, dokazovali, prepričevali drug drugega...« Volontar se spominja, da je v teh dveh letih imel kar nekaj težav s prevodi kratkih angleških gesel, ki v slovenskem jeziku zahtevajo precej več besed. »Brez pomoči Dušana Polajnarja, strokovnega sodelavca pri GRZS, bi že davno obupal.« Volontar je v želji po praktičnih odgovorih, predvsem na to, kako ljudje najhitreje in najbolje sprejemajo znanje, v zadnjih dveh letih med svojimi predavanji podajal tudi ideje skupine pri ICAR za vse predlagane rešitve za posamezne veščine: »Zanimal me je didaktični pristop, kako povedati, kakšna gesla uporabiti ter s katerimi pripomočki kar najbolje predstaviti neko veščino.« Volontar zaokroži: »Menim, da je to treba nujno nadaljevati tako v naši GRZS kot širše, v vseh gorniških strukturah, vključno s Planinsko zvezo Slovenije. Zaradi načina dela je zelo lahko prenesti znanje na veliko množico ljudi.«
