Jon Judež je junija zadnjič prestopil prag novomeške osnovne šole Šmihel, v novem šolskem letu bo namreč že gulil klopi gimnazije. »Občutki so mešani. Po eni strani se veselim novega izziva, po drugi pa mi je kar žal, ker grem iz osnovne šole. Navezal sem se.« Kljub slovesu bo ostal zapisan v šolski almanah z zlatimi črkami. Mladeniču odprte glave pa vsi uspehi in priznanja niso stopili v glavo. Ostal je mirni in skromni fant iz soseske, vedno pripravljen priskočiti na pomoč.
Prvi šolski dan je jokal
Jon je svojo bistrost pokazal že v četrtem razredu na posebnih testih inteligence. V zadnjih dveh šolskih letih je na državnih tekmovanjih osvojil 15 zlatih priznanj, kar je zgodovinski uspeh. Lani iz logike, biologije, kemije, fizike, matematike, vesele šole in slovenščine (Cankarjevo) in dobil še prvo nagrado na državnem tekmovanju iz fizike. Na poti do zlata je bil tudi sedemkrat srebrn. Letos je uspeh še nadgradil: zlato priznanje iz matematike, fizike, vesele šole, biologije, kemije, geografije, zgodovine in razvedrilne matematike. Večina državnih tekmovanj iz znanja poteka marca in aprila. Tokrat je postavil svojevrstni rekord – v enem tednu je bil štirikrat zlat.
»Prvi šolski dan je jokal, saj ga je bilo strah novega okolja, z leti pa je spoznal, da je v šoli lahko lepo,« izvemo od Jonove mame Martine. Njegova razredničarka v prvem triletju ji je dejala, da je nadarjenost privrela na plan v tretjem razredu. Brati in pisati je začel šele v drugem, a mati ni zganjala panike. »Nikoli ga v nič nisem silila. Sprva so ga zanimale le številke, a vedno verjamem, da vse pride ob svojem času,« nadaljuje.
Snov ponavlja med hojo
Ležita mu tako družboslovje kot naravoslovje, zato tudi težka dilema, ko ga povprašamo po najljubšem predmetu. »Vsak je nekaj posebnega,« diplomatsko odvrne. Ko človek vidi, koliko priznanj ima, takoj pomisli, da ure in ure presedi za knjigami. Pa nam pojasni, da se motimo. »Za šolo se mi ni treba učiti, doma naredim le domače naloge, nekaj več časa pa namenim pripravi za tekmovanja,« nadaljuje. Prvi večji uspeh, Jon mu pravi kar preboj, se je zgodil v sedmem razredu. Mnogi so prepričani, da bi bili ti uspehi že prej, a do sedmega razreda ni bilo državnih tekmovanj.
Na začetku šolskega leta se je odločil, kje bo meril svoje znanje. Mentorji so mu pomagali pri utrjevanju. »Raziskujem zdaj eno, zdaj drugo področje. Zavoljo te pestrosti mi ni nikoli dolgčas.« Pa recept za učenje? »Ne sedim za mizo in si ne delam izpiskov. Po navadi snov preberem, potem pa med hojo ponavljam prebrano. Tudi na glas.« Letos so ga navdušile tematike, kot so alpske rastline, kmetijstvo, Rimljani, fizikalne energije …
Pri plesu pokaže kreativnost
»Mogoče se ljudje sprva malce ustrašijo, potem pa spoznajo, da sem povsem normalen,« nam iskreno pove. V šoli se rad druži s sošolci, ki se veselijo njegovih uspehov. Jonova posebnost je pomoč pri domačih nalogah. Zadnjih pet let redno zahaja tudi v nižje razrede, kjer v podaljšanem bivanju animira otroke in jim pomaga pri nalogah. Pri programu za najmlajše sodeluje s šolsko pedagoginjo. Prosti čas mu zapolnita delo z računalnikom in ples, pri katerem sprošča odvečno energijo. Že od drugega razreda pleše standardne in latinskoameriške plese, idejo za ukvarjanje s športom pa mu je dala mati, ki mu je napisala seznam športov, in odločil se je za ples. »Ni strogih pravil, lahko pokažem kreativnost,« je pojasnil razlog.
Prav družina, mama Martina in oče Peter, ki imata poleg Jona še 10-letno Marijo in petletnega Filipa, pa je tista, ki Jonu daje podporo. »Najin prvi sin je bil Jan, a je bil mrtvorojen. Zdaj imamo Jona, hvaležni smo za vse otroke,« pove mati, kako sta s partnerjem izbrala sinovo ime. Jon lego kock nikoli ni sestavil tako, kot je bilo v navodilih, a tudi nobene igre se ni dvakrat igral na isti način. Vzgoja je pomembna, nič manj pa spoštovanje otroka ter sledenje njegovim željam ob hkratnem razvijanju delovnih navad. Ne silite ga v nekaj, kar mu ne ustreza, in ne pozabite na pohvale, za konec doda mama Martina.
Navdušen nad trajekti
Jon ima poseben hobi. Poleti pomaga članom luške uprave pri privezu trajektov v hrvaškem pristanišču Trpanj. Na relaciji Ploče–Trpanj trajekt vozi vsaki dve uri, Jon pa vedno znova priskoči na pomoč. »Pomorstvo me zanima,« pove. Kapitan in častnik enega od trajektov sta mu razkrila vse skrivnosti krmarjenja, v roke je za nekaj časa dobil celo krmilo.
