Predvidevajo, da bi lahko jamarji v Sloveniji skupno raziskali okoli 30.000 jam, od teh jih je 21 vključenih v turistično transverzalo jam v Sloveniji. Poglejmo nekatere najbolj zanimive.
Županova jama
V bližini Grosupljega, približno na polovici poti proti Turjaku, je Županova jama, ki vabi v razkošje podzemeljskega sveta. Za take naravne pojave se je še posebno zanimal župan iz Ponove vasi Josip Perme. V sredo, 26. maja 1926, se je skupaj s sinom Jožetom, krojaškim mojstrom Ivanom Ogrincem in njegovim sinom Francetom odpravil proti Breznu pri Opolzkem kamnu. Lestev so si sposodili pri cerkvi na Taboru, jo privezali k smreki in spustili 10 m globoko v podzemlje. V jami so videli kapnike. Napotili so se proti jami Ledenici, vendar niso našli prehoda. Ko so se že hoteli vrniti, je županu spodrsnilo na lestvi, ob zamahu z roko pa je osvetlil nekaj rovu podobnega. Potem se je začelo plezanje z raziskovanjem, ki jih je vodilo v nova in nova brezna in votline.
Župan je svoje odkritje prijavil Muzejskemu društvu in Društvu za raziskovanje jam v Ljubljani. Njihovi člani so jamo pregledali, premerili, poimenovali kapnike in dvorane ter jo vpisali v register kot Župana Permeta jamo, pozneje pa so ime okrajšali v Županovo jamo. Odkritje je bilo objavljeno v časopisih in kmalu so začeli prihajati turisti. Danes lahko obiščete sedem podzemnih dvoran, bogato okrašenih s kapniki.
Železna, Miševa in Babja
Vas Gorjuša blizu Domžal stoji na kraškem svetu, tu ni nobenega studenca. Vodo so uporabljali iz kapnic. Tu je več podzemnih jam: Železna, Miševa in Babja. V Babji jami na Gorjuši je arheološko najdišče, kjer so leta 1967 odkrili bivališče ledenodobnega lovca. Za to tako redko odkritje se moramo zahvaliti arheologu dr. Francetu Osoletu. Ko so mu ob neki raziskovalni akciji v Miševi jami mimogrede pokazali vhod v Babjo jamo, je dejal, da bi se utegnil tu zadrževati ledenodobni lovec.
Na Gorjuši je znan Jamarski dom, za javnost in oglede pa je odprta Železna jama. Za turizem so jo začeli urejati leta 1962, od 1. septembra 1963 je odprta za obiskovalce. Ima dve dvorani, povezani z rovom in mostovi, ki so del turistične poti. Dvorani sta po zasnovi večji brezni. Obe povezuje meter dolga ožina z vidnimi sledovi vodnega toka pod stropom in po tleh. Na dnu obeh dvoranic voda ponikne. Druga dvorana ima širše dno, ki je umetno dvignjeno in zravnano. Čeprav je Železna jama majhna, so njene drobne oblike pestre, vidimo lahko stalagmite in stalaktite, sigove izrastke, ponvice in manjše zavese. Opazimo lahko tudi fasete, korozijske kotlice in ostanke galerije. Vodeni ogledi so vsako nedeljo ob 14. in 15. uri.
Pod Babjim zobom
Tudi Gorenjska se ponaša z jamami. Jama pod Babjim zobom je ena najstarejših podzemnih lepotic v Sloveniji, sicer pa je manjša kraška jama. Približno 300 m dolgo jamo krasijo lepe kapniške tvorbe, med njimi so kalcitni kristali, po katerih je jama najbolj znana. Posebnost so polžasto zaviti kapniki, t. i. helektiti, in veliki kalcitni kristali, t. i. skalenoedri, ki so redkost v Sloveniji. Pred približno 200 leti jo je po naključju odkril domačin. Tradicijo ogledov od 70. let 19. stoletja nadaljuje Društvo za raziskovanje jam Bled. Po letu 1970 so jo začeli opremljati z ograjami, stopnicami in razsvetljavo ter en njen del odprli za javnost. Obiskovalcem še ni dostopen predel, ki je bil pred nekaj leti odkrit na drugi strani brezna in kjer so nepoškodovani kalcitni kristali in kristalne krogle, edinstvene v Sloveniji.
Leži na nadmorski višini 1008 m, do njenega vhoda je treba premagati 350 metrov višinske razlike po gozdni poti. V njej je stalna temperatura 8 stopinj. Ogled je mogoč julija in avgusta vsako nedeljo ob 10. uri. Organizirani ogledi po predhodnem dogovoru so mogoči od maja do oktobra. Prodaja vstopnic in zbirno mesto je pred jamo.
Snežna jama
Najvišjeležeča turistična jama v Sloveniji z nadmorsko višino vhoda 1530 m je Snežna jama. Je na jugozahodnem pobočju Raduhe, v bližini planine Arta, med Lučami in Solčavo. Celotna dolžina znaša 1062 m, za ogled je urejenih 630 m. Odkrili so jo pastirji z okoliških kmetij, njen vhod oziroma vhodna udornica pa je bila prvič uradno omenjena in registrirana leta 1939. Na tedenskem raziskovalnem taboru so člani jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda pod 6 m globoko snežno odejo leta 1981 odkrili vhod v 1,5 km dolg jamski sistem. Za javnost je bila odprta 14. julija 1990, njeno starost ocenjujejo na 10–12 milijonov let.
Temperatura v njej je od 0 do 4 stopinje. Načeloma je primerna za vsakogar, ki je sposoben priti do nje. Za ogled svetujejo toplo obleko, primerno za zimske razmere, primerno pohodno obutev in rokavice, ki jih potrebujete le v vhodnem delu na kovinskih stopniščih, ki vas vodijo v Ledeno dvorano. Po izkušnjah je za večino obiskovalcev najtežji del spusta prav vhod, kjer se morajo po kovinskih lestvah z ograjo spustiti za 10 m. Okoli 150 m vhodnega dela je osvetljenega z elektriko, za notranje predele pa obiskovalcem razdelijo karbidne svetilke. Dovolijo tudi uporabo lastnih svetilk in fotoaparatov brez stojala. Poti po njej so urejene. Ogled Snežne jame je v septembru mogoč ob koncu tedna, to je ob sobotah in nedeljah, ob 9., 11., 13. in 15. uri. Za večje skupine (nad 20 ljudi) je mogoč tudi zunaj urnika po predhodnem dogovoru, glede na ugodne vremenske razmere pa tudi v oktobru.
Jama Pekel
Milijone let je potok Ponikvica tekel po planoti Ponikvanskega krasa, pronical skozi apnenčasta tla in sredi Spodnje Savinjske doline ustvaril čarobno kraško jamo Pekel pri Šempetru v Savinjski dolini, ki spada med najbolj znane jame na Štajerskem. Kanček domišljije nam nad vhodom razkrije podobo hudiča. Pozimi, ko je zunanja temperatura nižja od tiste v jami, se iz vhoda včasih kadi, zato so se naši predniki jame bali in ji nadeli ime Pekel. Stara je več kot 3 milijone let, izdolbel jo je tok potoka Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. Pot po jami, ki je dolga 1159 m, je lahkotno speljana in lepo vzdrževana.
V njej spoznamo tako vodno kot suho kraško jamo, saj je sestavljena iz dveh etaž. V spodnjem, vodnem delu, pot poteka ob potoku Peklenščica in vodi do največje znamenitosti v jami, do najvišjega slovenskega, za obiskovalce iz neposredne bližine dostopnega podzemnega slapa s štirimi metri padca. Zgornji, suhi del jame krasijo raznolike kapniške oblike. Ker voda s seboj prinaša različne snovi, so kapniki obarvani v različnih odtenkih rdeče in rjave. Jamo zapustimo skozi umetno izdelan izhod na vrhu sredi pokrajinskega parka, kjer je tudi turistični dom.
Kostanjeviška jama
Leži ob vznožju Gorjancev, ki jih označuje razgiban kraški teren s krednimi apnenci. Tu so padavinske vode, podzemni vodni tokovi in tektonski premiki skozi tisočletja ustvarjali prečudovite sigaste tvorbe pravljičnih oblik. Leta 1937 so narasle vode predrle zdajšnji vhod, in takrat se je jama dobesedno sama odprla okoliškim prebivalcem. Leta 1971 so v njej uredili električno razsvetljavo in tristo metrov poti za turistični ogled najatraktivnejših delov. Poti so urejene tako, da so primerne za otroke in starejše obiskovalce, tam je stalna temperatura 12 stopinj. Ogled je mogoč med 15. aprilom in 31. oktobrom ob sobotah, nedeljah ter praznikih, v poletnih mesecih (julija in avgusta) vsak dan ob 10., 12., 14., 16. in 18. uri. Večje skupine si jo lahko ob vnaprejšnjem dogovoru ogledajo čez vse leto.
Zgornja in Spodnja Klevevška jama
Kraje okrog izvira Klevevška toplica blizu vasi Grič in v neposredni bližini občinskega središča Šmarjete zagotovo dobro poznajo tudi jamarji. Na nasprotnem bregu Radulje, v steni tik pod ostanki klevevškega gradu, se odpirata dve luknji – vhoda v zanimivi jami. Zgornja Klevevška jama je suha in je ena najdaljših na tem območju. Tvori jo enoten 209 m dolg rov, ki je usmerjen proti severu in na dnu zapolnjen z usedlinami. V njej so odkrili kapnike, arheologi so tam našli prazgodovinsko keramiko. Po legendi naj bi bil v jami, ki za obiskovalce še ni urejena, skrit tudi zaklad.
Okoli deset metrov pod njo je vhod v Spodnjo Klevevško ali Ajdovsko jamo. Ta je vodna, kar pomeni, da iz nje izvira potok, ki je včasih celo večji kot Radulja. Za njen obisk je potreben čoln, najbolje pa jo je obiskati v spremstvu jamarja. Tik pred njenim koncem je neprehodna špranja, iz katere priteka voda. V majhno dvorano vodi manjši stranski rov, kjer sta dve kotanji, polni tople vode. Tu je hipotermalni izvir, ki priteka iz špranje v steni, temperatura vode je 21 stopinj. Gre za edinstveno zanimivost slovenskega podzemlja, doslej edino znano topliško jamo. Raziskanih je 518 m rovov, vendar še ni urejena za obiskovalce. Zanimiva je tudi zaradi bogatega jamskega živalstva.
Tudi v Sloveniji imamo Dunaj, naš je blizu Krškega, točneje med 386 m visokim Gradiščem in okrog 50 m višjo Goro. To so stari kraji, o čemer priča dejstvo, da so tu našli keltsko grobišče. Ime naselja Dunaj izhaja iz nekdaj mogočne prazgodovinske trdnjave Dunum, ki je bila na bližnji gori Sv. Lovrenca nad Krškim. Ajdovska jama je druga posebnost tega območja, gre za majhno staro neolitsko svetišče z močnimi in zdravilnimi energijami. Teh ne zaznavajo samo obiskovalci, temveč tudi netopirji, ki zasedejo jamo v toplem delu leta (od 15. aprila do 1. novembra), zato je v tem obdobju zaprta za obiskovalce. Jama, ki je bila za ljudi še v antiki in visokem srednjem veku zatočišče pred raznimi nevarnostmi, spada med naša najpomembnejša arheološka najdišča.
Jama Vilenica
Zaslovela je že v 17. stoletju kot prva turistična jama v Evropi. Raznovrstnost kapniških oblik in njihova barvitost sta vzpodbudili Benečana Giuseppeja Campagnionija, da je o Vilenici napisal epsko pesnitev in jo posvetil izvoljenki Aspaziji. Jama je razvita v enotnem, poševnem rovu, polnem sigovih oblik in podorov. Ti nas spremljajo že v prvi dvorani, z globino pa se njihova količina in pisanost še stopnjujeta. Številni podori in kapniki kažejo na izjemno starost jame, ki je še vedno nerazvozlana. Vhod je nastal z udorom stropa. Na to opozarja velik podorni stožec, po katerem se spustimo v prvo, Plesno dvorano. V njej vsako leto poteka sklepna prireditev mednarodne literarne nagrade vilenica. Veliko dvorano krasi mogočen temno siv kapniški steber, ki so ga stari obiskovalci imenovali Maver. Rov, ki se iz Plesne dvorane spusti globlje, je enoten, vendar razgiban. Ponekod se spušča, drugje dviguje do 30 m. Na poti se večkrat razširi v dvorane, ki si sledijo takole: Drevored kapnikov, Temperaturna meja in Vilinska dvorana.
Iz Vilinske dvorane, ki je zadnja, ki si jo obiskovalec lahko ogleda, se jama strmo spusti v Fabrisov rov. Zanj so značilni manjši prostori in številne ožine. Dno jame doseže globino 180 m, celotna jama pa ima več kot kilometer dolžine.
Jama Dimnice je med vasema Slivje in Markovščina v občini Hrpelje-Kozina. Ti dve vasi sta ob glavni cesti Reka–Trst. Jama se pojavi kot dve veliki brezni, globoki 40 m. Ime je dobila po dimu, ki se vali iz nje. Ta nastane zato, ker se mrzel zrak spusti v večje brezno in skozi manjše potiska topel zrak; ko pride do stika toplejšega in hladnejšega zraka, nastopi kondenzacija. Ta se vidi v dimu, zato so jo vaščani poimenovali hudičja prekajevalnica ali Dimnice. Temu pojavu smo lahko priča le pozimi.
Jama je dolga približno 6 km in globoka več kot 130 m. Dimnice so pretočna jama, ki ima rove razporejene v dveh nadstropjih; v prvem so rovi suhi in imajo veliko kapnikov, v spodnjem pa teče potok, ki ponikne v vasi Velike Loče. Ta potok je tudi eden izmed pritokov reki Rižani. V Dimnice vodi pot, ki se konča v Plesni dvorani, namenjeni prireditvam. Ta dvorana je približno 40 m pod površjem. Sledi Bela dvorana, tej pa dve manjši, in sicer Vilinska dvorana in Marmitna dvorana. Sledi znova ena izmed večjih in pomembnejših dvoran, Podorna dvorana, v kateri je ena izmed največjih zaves. V njej je tudi veliko sigastih ponvic. V zadnji dvorani so te v obliki kitajskega zidu, po katerem je tudi dobila ime, Kitajska dvorana. V Končni dvorani so koreni stalagmitov, konča pa se s sigovo kopo, ki zapira rov.