LJUBLJANA – Bilo je leto 2003. Takrat 17-letni Rok Strohsack, dijak, ki je končal tretji letnik poljanske gimnazije, je imel pravljično življenje. Čeden in postaven mladenič, v šoli med najboljšimi ter najbolj priljubljenimi učenci, s prijatelji v odličnih odnosih, športnik, izbiral je lahko med najlepšimi dekleti. »Življenje je bilo prelahko,« se zdaj tistega obdobja spominja Rok, ki je nameraval študirati pravo, svet mu je ležal pred nogami.
Pet mesecev v komi
A 11. julija se je vse obrnilo na glavo. Tistega dne je odšel zdoma in več kot pol leta je minilo, preden se je vrnil. Njegove starše so 12. julija zgodaj zjutraj obiskali policisti. Z izredno slabo novico. Prizor, ki ga mati, zdaj 61-letna Sonja Strohsack, ne bo nikoli pozabila: 19 dni pred polnoletnostjo je njenega sina povozil polkombi. S prijateljema je prečkal cesto na Letališki v Ljubljani, potem ko so se družili v takrat še obratujočem ljubljanskem nočnem klubu pod Kolosejem. Rok je bil oblečen v temno srajco, temne kavbojke, voznik ga ni videl, prijatelja sta jo odnesla brez praske.
Po nesreči je pet mesecev ležal v komi, s poškodbami glave ter zlomljenimi rokami in nogami. Napovedi za razplet te tragične nesreče ni bilo, kazalo pa je zelo slabo. Poleg tega je doživel še sepso, noga pod mavcem se je začela gnojiti. Zdravniki so to opazili skoraj prepozno, odpovedovali so mu vsi notranji organi.
Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča je Rok okreval leto dni. V tistih dneh so Sonji predlagali, naj sina namesti kar v dom za ostarele, saj da zanj ne bo mogla skrbeti. A tega ni hotela. Podjetje, ki ga je imela v času sinove nesreče, je pustila. Morala in želela se je posvetiti drugemu cilju – Rokovemu okrevanju.
Ponovno sta se morala naučiti vsega; govora, hranjenja, sedenja, vse je bilo po nesreči novo in težko obvladljivo. Skupaj garata za sleherni napredek. Tako je še danes. Zadnjo operacijo desne noge je Rok prestal prve dni letošnjega marca.
Pomagajmo Roku do dvigala! Dragi bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Roku iz Ljubljane, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Roka, sklicna številka 7174. Odslej lahko pomagate tudi z SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. |
Očeta ni videl 11 let
Sonja posebej omeni štiri osebe, ki so jima stale ob strani, ko je bilo najtežje: to so sociologinja in poslovna direktorica pediatrične klinike v Ljubljani Biserka Marolt Meden, odvetnica Tatjana Dolanc - Borisov, bioenergetik Zdenko Domančić in Alenka Šoba, svetovalka na gimnaziji Poljane. »Seveda sta tu še obe Rokovi fizioterapevtki, vsi zaposleni v Soči in nekateri prijatelji,« doda Strohsackova.
Oče, s katerim je bil Rok do nesreče v odličnem odnosu, je zapustil družino. Živi na severu Primorske, 70 let ima, sinu in nekdanji ženi se ni več oglasil. Tudi pred leti, ko mu je Rok napisal pismo, oče nanj ni odgovoril. Rok iskreno pove, da pogreša čase, ko sta skupaj vozila kolo in pohajkovala po hribih.
A že dolga leta sta z mamo odvisna samo od sebe. Tudi finančno. Sonja prejema 560 evrov za delo družinske pomočnice, Rokova renta znaša 288 na mesec. »Morda se sliši veliko, a samo položnice znesejo okoli 350 evrov,« razloži mama Sonja.
Diplomiral, a brez službe
Rok je med našim obiskom v naselju Fužine sedel v invalidskem vozičku. Iz bloka ne more nikamor, dvigala nimajo. Izjema so pregledi pri zdravniku ali terapije. Takrat ga po stopnicah dol in nazaj gor v četrto nadstropje odnesejo reševalci.
Danes tridesetletni fant je izjemno bister, razumen in duhovit sogovornik. Njegov nasmeh je pristen, odnos do življenja, ki ga ima, je drugačen kot prej, a je optimističen, mogoče prav zato vsem, ki ga spoznajo, priraste k srcu. Svoje znanje je nadgradil po nesreči. Profesorji z Gimnazije Poljane so se izkazali za velike ljudi. Poučevali so ga kar v Soči, potem na domu. Četrti letnik in maturo je opravil v dveh letih. Tu se ni ustavil, v rednih rokih je opravil ekonomsko fakulteto, pravu se je zavestno odpovedal. Njegove ocene so bile devetice, danes je univerzitetni diplomirani ekonomist. A žal – brez službe.
Rok ima izreden spomin, spominja se vsega pred nesrečo, spominja se vsega z izjemo šestih mesecev po tem, ko je bil povožen. »Ne razumem le tega, kje so vsi prijatelji. Imel sem jih pred nesrečo, kolikor hočete, zdaj, zadnjih 13 let ni nikogar z izjemo sestrične Mete,« je žalosten Rok.
