MURSKA SOBOTA – Znane ameriške Prekmurke Biance Žvorc Morris se je močno dotaknila žalostna zgodba o nezaslišanem trpinčenju goveje živine, nedolžnih krav in bikov. Dogajanje iz predmestja Murske Sobote ji bo ostalo v trajnem in žalostnem spominu, saj ji kot ljubiteljici živali in človeškemu bitju nikakor ni jasno, da se lahko človek tako nečloveško spravi na ubogo živo bitje, ki mu za nameček prinaša še dobiček, eksistenco. Bianci, ki je za projekt BeeZee EcoKid nedavno prejela celo prvo nagrado na natečaju za najboljši trajnostni projekt v EU, se para srce ob tem, kar je videla in doživela na enem izmed sprehodov mimo hlevov Osemenjevalnega centra Murska Sobota, ki deluje v okviru tamkajšnjega kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ).
Srhljivi kriki za ogrado
Ustanovo, ki je namenjena osemenjevanju goveje živine, imenuje kar mučilnica, po njenem si prav nobeno živo bitje, še najmanj pa žival, ki skrbi za oplojevanje, ne zasluži takega trpinčenja. »Z mamo sva šli na sprehod s kužki, ko sva nenadoma zaslišali jok in glasno mukanje krav v bližnji zgradbi, kjer imajo bike in krave vse njihovo življenje v temačnih in groznih zgradbah, obdanih zgolj z betonom in kovino in kjer jih filajo samo z umetno hrano. Te živali, ki žal ne vidijo ne sonca in še manj trave, so tukaj samo zato, da jih prisilno oplojujejo in potem dajejo uboge mladičke naprej, včasih kar direktno v klavnice. Detajlov žal ne poznam, saj je okrog visoka in grozljiva mreža z električno žico na vrhu. Nič ni mogoče videti, mimoidoči občasno zaslišimo samo žalostno mukanje krav in bikov … Tokrat pa je bilo tam še posebno glasno: krave so nekako odprle vrata in poskušale priti ven, hodile druga po drugi, prva seveda ni mogla ne levo ne desno, ne naprej ne nazaj … Vse so hotele samo videti sonce, a ni bilo prostora, tako so se najbrž ure in ure prerivale, hodile druga po drugi in se potiskale v kovinske ograde, ki jih nikakor niso mogle odpreti,« je v grozi razlaga Bianca.
Z mamo sta takoj poskušali najti koga, da bi jim pomagal iz tega trpinčenja, toda nikogar ni bilo. »Klicali sva telefonske številke, napisane na vratih ustanove, nihče se ni oglašal niti na moje esemese. V daljavi sem videla le glave krav, stisnjene ob odprtino, in slišala mnogo bikov, zaprtih v zapore. Krave, ki so poskušale priti ven, so bile umazane od blata ali gnoja skoraj do polovice telesa, izmučene, popolna žalost v velikih trpečih očeh ter s popolnoma otečenimi gležnji in sklepi, da so s težavo sploh stale, kaj se šele gibale. Končno sta se po poldrugi uri pojavila človeka, ki sva ju priklicali in jima poskušali obrazložiti, kaj se dogaja. Ko sem se zazrla v njune oči, sem v njih videla eno veliko praznino in posmehljivost. Rekla sem jima: 'Vem, da vam ni mar, a nam je! Ta bitja imajo duše, prosim, pomagajte jim!' Nisem imela miru, z mamo sva hitro tekli naokoli, da vidiva, kaj bodo naredili. Še preden sva prišli, sva slišali grozne krike tam za grmi in ograjo, prek katere pa žal nisva mogli ničesar videti,« je z ogorčenjem razpredala naša sogovornica.
S palico na spolovilo
»Končno sva se približali na kakšnih sedem metrov od teh ubogih kravic in videli moškega z električno palico, ki jo je kravi porinil na spolovilo, ko pa naju je opazil, jo je brž odvrgel. Obe sva se začeli dreti, naj takoj preneha to mučenje in naj jih spravi nazaj v stajo brez električnega mučenja. Zadrl se je, češ da jim nič ni. Počutila sem se nemočno, jezno, žalostno, kot da mi je nekdo v tistem odvzel vse pravice, tako kot so jih že zdavnaj tudi tem živalim. In to sploh ni bil tisti videoposnetek, ki sem ga videla na youtubu, to se je zgodilo v mojem rojstnem kraju, tristo metrov od doma mojih staršev. V edini državi, ki v svojem imenu nosi besedo ljubezen?!« je strto besnela Bianca Žvorc Morris.
Globoko je prepričana, da živali v Černelavcih pri Murski Soboti preživljajo na las podobna trpinčenja, kakršna so bila tista v nacističnih taboriščih ali pa še hujša, je glasno premišljevala. »Le kaj naj naredimo?« se sprašuje. »Saj nimam dokazov, ker sem bila prepozna in je delavec palico odvrgel daleč proč! Koga pa danes pri nas še zanima nasilje nad živalmi? Če že ljudje nimajo za preživetje?« se je nenehno vrtela v krogu retoričnih vprašanj.
V mejah normale?
O celotni zadevi smo se pogovarjali tudi z mag. Alešem Horvatom, vodjo Osemenjevalnega centra Murska Sobota, ki deluje že več kot pol stoletja. Dejal nam je, da dogodka, ki naj bi se pripetil v nedeljo, 26. maja, ne more komentirati, na splošno so se v KGZ Murska Sobota odločili, da s to zadevo ne nameravajo polemizirati, saj da delujejo po veljavni zakonodaji. Horvat je obenem odločno zanikal, da bi imeli v njihovi ustanovi električne preganjače, je pa priznal, da se le redko zgodi, da živali pridejo v koridor, kjer so bile tokrat. Vendarle je zatrdil, da sta tam zaposlena delavca vse tiste živali vrnila v hleve oziroma prostore, kjer bivajo, in sklenil, da mu ni jasno, »zakaj nekaterim, ki propagirajo veganstvo, ni mogoče niti z argumenti dopovedati, da je vse v mejah normalnega«.
