KUŽELJEVEC – »Kako dolgo je že, odkar smo se uprli Ciganom?« je v tistem svojega moža vprašala Marija. »Osem let bo,« je Jože Gregorič odmahnil in se obrnil proti nam, »ampak, veste, to je sila zapletena zgodba, s Strojanovimi je imela takrat precejšnjo korist tudi (lokalna) politika,« je sicer trezno opominjal pa skoraj na robu obupa zavzdihnil, češ da o tem ni vredno besed!
Takrat smo se tudi dejansko znašli v Suhi krajini, med Zagradcem in Ambrusom, na Kuželjevcu, med večnimi (sorodstvenimi) razprtijami, nekdo bi rad živel v miru, nekdo gospodoval, klasična slovenska zgodba, boj za ničvredno in zaraščeno ozemlje, boj za mejnike, centimetre, ok, metre, ker bi pač to moralo biti moje, a pripada tebi, zato ti bom grenil življenje, ker pa za nameček poznam še tiste prave ljudi na pravih položajih, ti bom že pokazal!
Nekdo je kradel drva
»Tamle imamo za manj kot 2000 kvadratnih metrov gozdička, Snožet mu pravimo,« je brž pokazal 57-letni Jože Gregorič, nekdanji avtoprevoznik, zdaj v invalidski penziji, saj mu je v Antwerpnu, kamor je peljal cisterno, na spolzkem tako spodrsnilo, da je padel s silosa kar 35 metrov globoko, pri tem mu je razklalo glavo in lobanjo razprlo za tri prste, zato je bil tam mesec dni v komi, a se po nekem čudežu rešil. Neverjetno, a resnično, da se je bilo lažje prebuditi iz kome kot pa sosedu, ki ga poznaš že vse življenje in si z njim gor rasel, dopovedati, da je Snožet moj in ne tvoj! »Pa čeprav imam pri sebi zemljiškoknjižni izpisek, na katerem je vse črno na belem in lepo piše, da je gozd pod parcelno številko 936 moja last, bila in bo!«
Tega, ki ga je bilo treba po žledu, kot velevajo pravila, pač pospraviti. Kar sta z ženo julija lani tudi storila, s tem pa sodu izbila dno. Kar se je kuhalo vsaj že dve desetletji, odkar je Jožetov oče Jože umrl, je zdaj zavrelo in šlo krepko čez.
»Dokler sta najina očeta še živela, je bil mir v hiši, potem je šlo le še navzdol,« je premleval Jože. Še dobro se spominja, da sta z ženo tisti dan kakšne tri ure pošteno sekala in žagala in pospravljala ter na Papeževem pripravila (drva) za poznejši odvoz. »Takrat pa pridejo soimenjaški gospodar, njegova žena in sin, da kradeva, izkoriščava in mejnike prestavljava, jebela, pa saj je tole naše že vsaj pet rodov, pa je stari zarenčal, da je meja drugje, da je mejnik pri daljnovodu!« Če je tako, je še ugotovil Gregorič, »si je stari potemtakem prisvojil že pol mojega gozda«?!
Čez dve uri naj bi se trojica nepovabljenih gostov usedla pri traktorju in imela palice v rokah. »Ali nas želite pobiti ali kaj?!« je spraševala Marija. Pa se ni zmedla in na traktor pospravila motorko ter še druge stvari, »midva sva opravila,« jim je še dala vedeti, potem pa presenečeno izvedela za njihovo namero, »da nama bodo ta drva, ki sva jih ravno zložila, tako ali tako odpeljali …« In res: le malo zatem je kakšnih trideset kubikov drv zares izpuhtelo in odromalo neznano kam. »Porko dio, drv manjka!« je takrat zaklel Jože in poklical policijo. »Drva mi krade!«
Boj na požiralniku
Policija je prišla že ob onem prvem kratkem stiku. Zapisnik je bil, kot vselej, sestavljen iz dveh plati. Gregoričeva je šla takole: »Palice so imeli v rokah in sedeli pet metrov od traktorja. Če bi sosed prišel do mene, bi ga iz strahu tudi udaril. Rekel sem mu, da ga bom udaril, saj mi je rekel, da me bo spravil v Dob, ker mu kradem les, kar pa ni res, saj je les na parceli moje žene Marije Gregorič.« Resnica družine Z. je bila seveda drugačna: »Jože Gregorič se je vedel na nasilen način, vpil na J. Z., da ga bo udaril s kolom (odžagano vejo), ki je ležala na tleh, s čimer je pri Z. povzročil občutek strahu.« Policist je verjel Z., Gregoriču pa izrekel globo 250 evrov.
Ta je takoj vedel, kam pes taco moli: »Policist mi je namreč povedal, da se poznajo, da je tako naročeno in da se ga morava paziti. Vem tudi, da se druži s predsednico krajevne skupnosti.« Marija je v tistem skočila: »Jaz se ga nimam kaj pazit'!« Spomnila se je namreč tudi besed izpred dveh let, da bi morala biti ta zemlja, ki jo imata Gregoričeva, njegova. Je nekdo nekomu nekaj obljubil, pa je bilo v oporoki potem drugače zapisano?
Hladna vojna
Zamerljivca se vidita večkrat, ne nazadnje živita skoraj drug ob drugem, a se ne pozdravita. »Ta bi se najraje prilastil vsega,« je bevsknil Jože, ki se počuti popolnoma nemočnega, od policije, pravi, ni nobenega haska, pravdati se tudi noče, saj je zemlja, ki naj bi mu jo želeli daljni sorodniki (»prastric od moje mame je bil iz njihove hiše«) odvzeti, tako malo vredna, da bi pravdni stroški zlahka presegli vrednost parcele.
Očitno so zamere iz preteklosti narasle že čez vse meje, »v njihovih očeh sva priseljenca, dobro, jaz sem resda po rodu iz Ambrusa, mož je pa od tu!« To, da ju tlačijo med priseljence, boli nemara celo bolj od domnevnega ekspanzionizma oziroma domnevne kraje drv. »Gregoriči smo bili veliko pred njimi tu!« nas je Jože brž podučil ter nas že v naslednjem hipu popeljal med vsa tista bukova, hrastova in cerova drevesa, do koder smo morali – mimo sovražnega območja.
Kmalu zatem smo tako že stali na namišljeni meji pod daljnovodom. Na levi strani naj bi bilo od Jožeta G., na desni od Jožeta Z. »Ne!« se nikakor ne strinja Jože G. »Dokler bom plačeval davke za to parcelo, je vse to, kar vidite, moje in bom tu počel, kar bom hotel!« Takrat je s prstom še zadnjič pokazal na tisto pravo mejo, ki je jasno označena tudi na zemljiškoknjižnem izpisku.
Druga plat medalje
»Z njim ne maram nobenega opravka! Ne jemljite ga resno, no! On vendar ni lastnik te parcele, lastnica je njegova žena, imel je kup težav in moral vse prepisati na njo. Zdaj pa rovarita po celi vasi. Prosim vas, ne vpletajte se v to zadevo, tudi objave mojega imena ne dovolim, ne, ne, prav nič vam ne grozim! Prestavljata mejnike in vse pravde izgubljata. Kdo komu kaj krade, pa se da dokazati, kajne? Pokličite geometrinjo Simono Glavič z Geosveta!« In smo jo. Ta je potrdila, da je že opravljala te naporne meritve, da je sporno zemljišče dejansko napisano na Marijo Gregorič, da meja ne poteka ob daljnovodu, da pa je vknjižena pravica odtujitve, kar pomeni, da te sporne parcele Marija ne sme nikomur prodati.
Odgovor policije
»Policisti so se dolžni odzvati na dogodke, o katerih so obveščeni. Na kraju dogajanja ugotavljajo, ali ima dogodek znake uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Tako so policisti tudi v konkretnih primerih vpletene osebe napotili na zasebno tožbo, saj ni bilo podanih znakov uradno pregonljivega kaznivega dejanja. So pa bili ugotovljeni elementi kršitve javnega reda in miru. Konkretni policist Policijske postaje Grosuplje je bil v vseh primerih, ki jih je obravnaval, razporejen v službo po razporedu dela, ki se pripravlja najmanj teden vnaprej.«
