BOHINJ – »Naš voča pa ni šov koj v vójsko, so ga mejhno belj potle mobelezerale, k je drujeh vojakov zmanjkovo. Se j biv že
bliz pedeset let star, pa vseh
devet votrok je že bó, dva sta že
umrva,« se začenja narečna pripoved Ivane Cvetek, Ta zgornje Švicove mame Johane iz Srednje vasi v Bohinju v najnovejši knjigi njene hčere, prof. slovenskega jezika in primerjalne književnosti, etnologinje, bibliotekarke in publicistke Marije Cvetek Hude so res vojské … V njej je zbrala in obdelala 53 bohinjskih pripovedi 25 pripovedovalk in pripovedovalcev, od katerih jih je 10 doživelo prvo svetovno vojno.
»Ko je Italija leta 1915 Avstriji napovedala vojno, je Bohinj v neposrednem zaledju soške fronte naenkrat postal njeno etapno območje. Takrat je bilo v Bohinju zelo hudo in ljudem je grozila evakuacija. Domačini so imeli omejeno gibanje in bila je velika stiska za hrano. Osnovna živila so bila na potrošniške izkaznice, tako imenovane karte, ki so omogočale zelo omejen nakup dovoljenih količin živil v določenem časovnem obdobju. Večji kmetje so morali obvezno oddajati žito in druge pridelke; začeli so jih skrivati za svoje skromne zaloge. Skozi Bohinj so se valile trume vojakov in tovornih konj. Vojake so nastanili po večjih hišah in hlevih v Spodnji in Zgornji Bohinjski dolini, konje pa tudi po hlevih in pod kozolci. Pri nas doma je bil cel vod poljskih vojakov; o njih nam je po spominih svoje matere neštetokrat pripovedovala naša mama, ki je bila ena sama zakladnica dragocenih ljudskih pripovedi in modrosti,« opisuje avtorica takratne razmere v bohinjskih vaseh, pri čemer se močno opira na pripovedi svojih staršev, starih staršev in drugih sorodnikov. Zlasti matere, ki se je rodila na začetku prve svetovne vojne, 27. avgusta 1914, in je svoja najnežnejša leta preživela ob grmenju topov s krnskega pogorja. Zato ji je tudi posvetila to knjigo, za katero si je naslov sposodila iz ene izmed različic vojaške ljudske pesmi Fantje se zbirajo, ki so jo pogosto prepevali slovenski vojaki med prvo svetovno vojno.
Kamenčki v mozaiku
Ko je v krvavih bitkah na soški fronti padlo že veliko vojakov, so vpoklicali tudi mladoletnike in može do 50. leta starosti. Med njimi je bil, kot lahko razberemo iz uvodoma navedenega citata iz pripovedi Ivane Cvetek, tudi njen oče Jakob Sodja, ki je bil tedaj star že 47 let. Poleg njega pa še mladoletna sinova Lovrenc in Franc. Slednji je še ne dvajsetleten umrl 1918. za špansko gripo, Lovrenc pa je bil star 17 let in pol, ko se je znašel sredi vojnega meteža. Avstro-ogrski vojak je bil tudi avtoričin stari oče po očetovi strani Jožef Cvetek, ki so ga mobilizirali 27. julija 1914, le dobra dva meseca po tem, ko se je poročil. Iz njegove ohranjene korespondence s fronte, objavljene v drugem delu knjige, veje velika skrb za domače in kmečko gospodarstvo, ki ga je moral zapustiti, zato je vnukom velikokrat pripovedoval, kako neizmerno srečen je bil, ko se je z bojišč vrnil pod ljubo domačo streho.
»Za predstavitev avtentičnih bohinjskih pripovedi sem se odločila zato, ker ima narečje po mojem prepričanju bogatejše mere za človekovega duha in človekovo dušo; s svojimi izraznimi možnostmi močneje izžareva svoj etnos, vse njegove posebnosti in slikovitosti. Knjižni jezik ima za ta pristna občutja pretesno uniformo. Bohinjske pripovedi s svojo izvirno narečno govorico oživljajo mnogo spominov na vojni čas in tako žlahtno dopolnjujejo na tisoče zgodovinskih podatkov, ki so nam dostopni vsepovsod. Te zgodbe so kamenčki v mozaiku žitja in bitja bohinjskega človeka, ki se je s svojo idilično pokrajino vred znašel sredi vojnih grozot,« pojasnjuje 66-letna raziskovalka našega folklornega pripovedništva Marija Cvetek, katere tretje delo s področja ljudske besedne tvornosti je izšlo pri Celjski Mohorjevi družbi.
Po besedah etnologinje Anke Novak je ob dokumentarnem bogastvu posebna odlika te knjige živa pripoved s preprosto in razgibano ljudsko dikcijo, ki ji daje pravi sok še zapis v narečni obliki. To je avtorici izvrstno uspelo tudi zato, ker je kot domačinka sama del tega pripovednega sveta, z njim diha in ga oživlja. Avtorica, Ta zgornja Švicova Minka, kot ugotavlja domačin, prof. Joža Mihelič, tudi v tem delu izraža globoko občutenost, ki ji botrujejo močne vezi in domačnost v tradicionalni družini ter velika ljubezen do domačega kraja, njegovih ljudi in njihove žive govorice.
Na predstavitvi knjige v Kulturnem domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici je Marija Cvetek takole razmišljala o sporočilu knjige Hude so res vojské …: »Če samo malo pobrskamo po dokumentih tistega strahotnega časa, če prebiramo korespondence vojakov in njihovih domačih ter prisluhnemo spominom in pripovedim, se lahko samo zgrozimo ob misli, da se vojne na svetu še niso končale. In da so naša prizadevanja in naše zahteve po miru in svobodi samo neuslišane pobožne želje in vpitje v prazno!«