V Belo krajino poslej
 čez carino s pasošem

JUGORJE – Bila bi šala, če ne bi bilo res. Podobno kot se je nekoč iz priponke s satirično napovedjo Ko bom velik, bom carinik na Kolpi! razvila na mejni reki zelo resnična schengenska meja Evropske unije, tako resnično so nam na vstopni točki na Svobodno belokranjsko ozemlje (SBO), včlanjeno v Unijo vinorodnih dežel, v gostilni Petra Badovinca na Jugorju v pravkar pridobljeni belokranjski pasoš pritisnili vstopni žig. To je pasoš, nas opomnijo, ne potni list. Kot piše na notranji strani platnice, vpisana oseba ni lastnik, ampak samo uporabnik pasoša – lastnik je SBO. Uporabnik mora o morebitni izgubi dragocenega dokumenta »nemudoma obvestiti najbližjega gostilničarja na ozemlju SBO in žalost poplakniti s pristnim belokranjskim vinom, v težjih primerih pa z domačo žganjico«.

Karapampuli na vstopu

Zamisel o carini na Jugorju, kjer z Gorjancev vstopamo v Belo krajino, kot šala kroži med ljudmi že od nekdaj. V življenje jo kot turistično carino zdaj spravljajo karikaturist in likovni mojster Branko Babič, humorist Toni Gašperič in kakopak gostilničar Peter Badovinac. Najbolj jezičen med njimi, Toni, pove: »Obiskovalcu, ki prihaja v Belo krajino, želimo ponuditi še kaj več kot le vodnika na avtobusu. Od nekdaj je Badovinčeva gostilna prva belokranjska stavba, ki jo zagledaš na sončni strani Gorjancev, kamor se je spodobilo zaviti na tekočo belokranjsko vstopno vizo karapampuli, pijačo iz zdravilnih rastlin v sadjevcu.«

Do tod vse lepo in prav, a kam meri svobodno ozemlje? Skrbi, če ne gre morda celo za protidržavno zaroto, nas razbremeni Toni z asistenco obeh pajdašev: »Bela krajina je zaokrožena, na jug potisnjena celota, slovenska Kalifornija. Ni razloga, da ne bi bila svobodno ozemlje, saj vsakega Belokranjca krasita svobodni duh in svobodno ravnanje – kar dokazuje tudi ta naš podvig. Za vstop na SBO zato uvajamo pasoš, njegovi uporabniki bodo po belokranjskih lokalih deležni različnih ugodnosti pri nakupih jedače, pijače in pri prenočevanju. To ne bodo samo popusti, ampak tudi svobodni dodatki. K jedači, na primer, bo gostilničar primaknil brezplačni kozarec vina ali kaj drugega.«

Ob vstopu bodo opravljali turistične carinske preglede: »Carinik pripadnike najavljene skupine pregleda, ali ne vnašajo prepovedanih gensko spremenjenih semen, vin od drugod, slabe volje, depresije, privoščljivosti ali nevoščljivosti. Komur med vrati zapiska detektor, mu izmerijo obseg pasu, pregledajo barvo nosu, morda tudi osebno prtljago. Skratka vse, kar cariniki vedno počno z največjim užitkom. Za obiskovalce posameznike carinskega pregleda razen izjemoma ni, lahko pa si – nikjer drugje kot pri Petru – lahko pridobijo pasoš ter vinojeto.«

Vinojeta in srečni goldinar

Vinojeta ponuja hudo ekskluzivne ugodnosti, Toni privzdigne obrvi: »Z njo je mogoče uveljaviti 50-odstotni popust na vseh brezplačnih parkiriščih Bele krajine. Vinojeti se obeta svetla prihodnost, saj bo od leta 2042 obvezna za vožnjo skozi predor pod Gorjanci. Na njej so označene vse glavne prireditve, kot so vinska vigred maja v Metliki, jurjevanje junija v Črnomlju, Semiška ohcet julija (kje že?), septembra skupna trgatev Kluba ljubiteljev metliške črnine in novembra martinovanjem po vsem širnem SBO.«

Vinojeto krasi Amaliettijeva karikatura našega sogovornika Tonija Gašperiča, ki je postal po vsej Sloveniji prepoznavna belokranjska blagovna znamka.

Smisel pasoša je, da imetnik z njim uveljavlja popuste in zbira žige: »Ko bo poln, bo pri Petru prejel srečni belokranjski goldinar.«

Naši sogovorniki pod že močno vročim aprilskim soncem (saj je kakršna koli luna zanje prešibka) premlevajo, da bi na Jugorju odprli tudi brezcarinsko prodajalno s spominki in z dobrotami združenih belokranjskih izdelovalcev ter pridelovalcev.

Izvedeli smo še, da je ustanovitev SBO Belokranjce, pa ne samo njih, močno razvedrila. Prvi resni preskus carine na Jugorju bo na dan odprtih vrat, 10. maja, glavni naval pa pričakujejo med 17. in 19. majem, ko bo spodaj v Metliki tri dni in tri noči norela vinska vigred.