BREZJE – Stisnjena pod vas Brezje v rebru stoji hiša, ki se ji po domače reče Pr' Tavč'k, in le ozka gaz meri do nje. Pred štirimi leti je umrl gospodar, oče Filip Zupan. Že precej pred njim, 16 let bo od takrat, je sklenila življenjsko pot mati Marija. Čeprav je kmetija precej velika in bi se lahko okoli nje podil kup otročadi, sta Filip in Marija dobila le enega otroka, nadela sta mu ime Zdenko. Ko smo potrkali na vrata nekoč velike domačije, kjer so danes kupi šare in še dva stara, nevozna avtomobila, v notranjosti pa obup zaradi navlake in umazanije, nas je pozdravil njun sin. Predstavil se je z očetovim imenom. Zdenko noče biti poklican tako, kot so ga krstili. Zdenko hoče in sliši edino, če se ga pokliče Filip.
Sredi najhujše zime čemi v kotu zamazane kuhinje, kjer se v kotih prepletajo pajčevine še iz časov, ko je bil oče živ. Da bi bila posoda pomita, pometeno po tleh in očiščena okna, je bilo verjetno nazadnje okoli poletja. Lanskega? Predlanskega! Zavese je nazadnje oprala še mati, prt na mizi se je že zdavnaj spremenil v nerazpoznavni mozaik pack in madežev. Nezaposleni elektromehanik, nekoč je kot vajenec delal v Iskri v Otočah in jeseniški železarni, je pred tremi desetletji doživel duševne motnje, kot sam pravi: »Mlad sem bil, ko se mi je to naredilo. Vem, da so bile takrat olimpijske igre, tisto leto. Bil sem zaljubljen v eno punco, sva šla skupaj v Ljubljano in potem... Potem ne vem več. Rekli so mi, da sem zbolel, našli so me v nekem kombiju, menda sem ga ukradel, ampak o tem ne vem še danes nič. Zdravil sem se nekaj časa. Je bilo kar dobro z mano in sem zato šel nazaj v službo, bil sem v Verigi v Lescah. Vzel sem posojilo za traktor, potem pa z njim sredi zime doživel nesrečo. Komaj sem ostal živ in po nesreči so se spet začele težave z glavo, tako da nisem mogel več na delo.«
Zdenko, no, če bo bral tole, bo jezen in naj bo potemtakem do konca samo še Filip, se najraje zavleče v kuhinjski kot nasproti peči, kjer preždi večino časa. Drugače gre rad tudi naokoli, v vas, kjer obišče nune, pobere smeti okoli romarskega središča Marije Pomagaj in gre v trgovino, kjer mu večkrat dajo kaj tudi na kredo, na up. Kot veliko gospodinjstev na Gorenjskem je njegova hiša pred dnevi ostala brez elektrike. »Čez električne vode blizu hiše je padla smreka, pa sem se zbal. Pogasnil sem vse in šel v cerkev molit. Tako sem se malo pomiril. Sem bil potem kar v temi, čeprav so rekli, da je že elektrika. V ponedeljek sem probal prižgati luč, pa tudi ni bilo elektrike.« Hiša iz leta 1929 je velika, lastnik pa osamljen in zapuščen, da bi bil redoljuben, ni pričakovati. Saj ne zmore. Še med pogovorom mu kdaj pa kdaj sredi stavka zmanjka besede ali pa gre zgodba nekam v daljno preteklost, ko sta še živela oče in mati in je bilo prijetno: »Enkrat je prišla socialna delavka na obisk, je rekla, da moram bolj pospravljati, ampak ko začnem, me počasi zmanjka,« pove možak, ki zagotovo potrebuje precej več pomoči kot navaden slehernik. Pravi, da se je že pogovarjal z odgovornimi, kateri so bili to, ne ve točno, da bi mu dodelili skrbnika, a ga noče.
Pri nunah poje le juho
»Saj drugače kar gre takole iz dneva v dan. Delam malo v cerkvi, pospravljam smeti in pri nunah mi dajo kosilo, pa v cerkvi dobim zjutraj sendvič. Fino je, ker je topla hrana pri nunah,« počasi z zadovoljstvom na obrazu pove Filip, pa potem preseka: »Ampak je vrag, ker grem gor do njih in potem ne smem pojesti vsega.« In kaj je narobe, če pomaže krožnik in tako glavni kuharici šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja da nazorno vedeti, da odlično obvlada umetnost za štedilnikom? »Potem ne morem prinesti nič domov za moje mucke! Imam jih šest in moram skrbeti zanje. Kdo drug pa bo? Zato pojem po navadi le juho, meso pa nesem muckom.« Ko je bil še ata živ, so imeli pri hiši živino, še tik pred smrtjo so bile pri hiši telica, krava in bikec. Filip sam ni zmogel skrbeti zanje: »Živino sem prodal in dal denar na račun. Sem si kupil nove sandale za poleti in potem preostalo porabil za sprotno življenje. Zdaj nimam več denarja od živine, samo še invalidsko penzijo dobim prvega in neki dodatek, ne vem, kako se mu reče.«
Zupanov na mesec preživi s socialno pomočjo in invalidsko penzijo: »Dal sem nekaj zemlje v najem, tako da skromno pač gre naprej. Ampak ni, da bi se hvalil. Imam zdravstvene težave, ne samo v glavi. Kolki so bili poškodovani in mehur ob nesreči s traktorjem, pa se mi to vsako leto slabša. Imam tudi težave z zobmi, samo nimam denarja, da bi se jih lotil popraviti do konca. Saj me ne bolijo, pa zato ne grem do zobarja. Svojih imam še deset zob, ampak se da jesti, ni težave.« Pravi, da gre tudi okoli: »Včasih grem malo z Brezij, grem po bencin za moped v Radovljico. Ne morem se stalno voziti s poni biciklom, ker me boli zadnja plat. Pa peš grem do Podbrezij ali na Posavec. Avta mi ne dovolijo voziti, ker dobivam injekcije za živce. Je zdravnica rekla, da ne smem za volan, pa ne grem. Saj imam avto, ne enega, celo dva imam pred hišo, ampak sta tako stara, da sploh ne dobim registracije zanju,« pove in nato še doda: »Bil sem tudi na dopustu, ampak je bilo takrat, ko sem še delal v Verigi.« Televizijskega sprejemnika nima. Bil je pri hiši, ampak še preden je umrl oče, je prenehal delati in ga Filip ni hotel popraviti. Pravi, da mu je radio čisto zadosti.
»Zaradi slabe pokojnine ne dobim žene. Saj veste, kako je. Se ženske menijo med seboj in vedo, da nimam denarja, pa jih potem ne zanima. Pa tudi pospraviti bi potem moral precej bolj, kot je, da bi sploh katera želela k hiši,« pove, medtem ko mu pogled zaplava skozi zamazano okno: »Vrag je s tole boleznijo. Tudi moja teta ni bila prav pri duševnem zdravju, izgleda, da imamo to v rodu.« Filip nima nobenih načrtov za prihodnosti, misli mu sežejo za kakšen dan ali dva naprej, več ne. Izgublja se v preteklosti. Čuti, da je bila, preden je pred tremi desetletji postal drugačen, ta topla, prijetna, mehka in ne zamazana ter osamljena, kot je njegov današnji vsakdanjik.