HUDAJUŽNA – Prvi dan letošnjega leta se je v Grahovem zaprla še zadnja trgovina, pravzaprav vaška trgovinica, med več kot pol ure vožnje oddaljenima Podbrdom in Mostom na Soči. Baška grapa, kjer so leta 1948 posneli prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film Na svoji zemlji, je tako ostala brez ene same trgovine! Štiri so delovale od leta 1986, pa se je leta 2009 zaprla trgovina v Hudajužni, v Stržišču in na Rutu že precej prej, zadnja v Grahovem je nepreklicno zaprla svoja vrata v uvodu letošnjega leta.
Dostavljala v fičku
Pred skoraj tremi desetletji so tri domačinke prevzele trgovinice od podjetja Alpkomerc. Že takrat je bil promet tako droben, da jih je veletrgovec, ki je nato padel pod okrilje Mercatorja, dal v zasebni najem. Štiriindvajset let je štela Renata Zver, domačinka iz Hudajužne: »Trgovine v našem kraju ni nihče hotel prevzeti. Čeprav sem bila takrat na porodniškem dopustu, so me ljudje iz Alpkomerca nekajkrat dobesedno prišli prosit domov, naj prevzamem trgovinico. Bila sem mlada, naivna, neizkušena in sploh nisem vedela, v kaj se spuščam, ko sem končno privolila. Pa sem se znašla, delala po cele dneve in čez dve leti prevzela še drugo trgovinico na Grahovem ob Bači, pet kilometrov od Hudajužne. Čez nekaj let sta se najemnici trgovinic v Stržišču in na Rutu upokojili in prevzela sem še ti dve. Odprti sta bili okoli pet let, potem sta se zaprli, ker nisem zmogla z drugima trgovinicama pokrivati še njunih stroškov.«
Zverova je delala na neki poseben, do ljudi neverjetno prijazen način. Sama, s svojim avtom, je razvažala nabavo: »Pred 28 leti sem prvič peljala robo v svoji razmajani zastavi 750 do oddaljene kmetije, do starejših, ki niso mogli do trgovine. Naročila sem sprejemala po telefonu, potem naložila naročeno v tistega mojega fička spredaj in zadaj ter ropotajoče šla v bregove tod naokoli. Joj, kolikokrat sem utrgala izpušni sistem... Dobro, da je mož mehanik in je lahko sproti popravljal, kar sem sama uničila.« Koliko kilometrov je z razvozom osnovnih živil do oddaljenih domov opravila v vseh teh letih, ne ve povedati, nikoli jih ni štela. Vozila je do sedem kilometrov oddaljenega Bukova v smeri proti Cerknemu, na drugo stran v Temline pa na Knežo in v vasi pod Rodico: »Veliko jih ni imelo telefona in so prišli sami dol do trgovine v nabavo. Potem pa so imeli tolikanj robe, da je niso mogli nesti v rokah ali na rami, in sem jih sama peljala nazaj.«
Večinoma moške stranke
Ko je prevzela trgovino v Hudajužni, so ji jo inšpektorji kmalu zaprli, ker da menda ni izpolnjevala minimalnih higienskih standardov, čeprav je bila do tistega, ko jo je vodil Alpkomerc, povsem primerna: »Nisem popustila, vložila sem svoja sredstva in obnovila propadajoči objekt. Tudi v druge tri trgovinice sem vlagala svoj denar. Kredite sem včasih komajda zmogla plačevati, toda nisem se vdala, ker sem imela podporo kupcev. Imeli so me res radi, jaz pa njih. Čisto vsakega posebej. Kot da bi čutili, da drug brez drugega ne moremo.«
Vaška trgovina je bila v Grahovem posebna, saj so tja v veliki večini prihajali moški: »To je bilo sploh zanimivo. Včasih so me zjutraj, ko sem zadremala doma, ker sem bila še od prejšnjega dneva utrujena, čakali pred vrati. Nihče ni godrnjal. Ko sem odprla trgovino, so mi pomagali znositi pripeljano blago, zakurili so mi, malce smo poklepetali in se smejali na vsa usta. To delo v trgovinicah v Grahovem ali Hudajužni ni bila navadna služba, verjemite mi. Ne vem, če se še kdo v svojem poslu toliko smeji, kot sem se jaz z vsemi temi dobrimi ljudmi, ki so hodili meni v trgovine. Pa povem tudi pošteno, kakšna ženska je bila včasih huda name, ker so se fantje ob tem, ko so razdirali modre misli, zadržali v trgovini dlje, kot je bilo primerno. Ampak nikoli ni bilo meni osebno namenjene nobene hude besede zaradi tega. So jih pa kdaj pa kdaj slišali doma, to pa.«
Kako spoštovana je bila Zverova in da so jo imeli ljudje res radi, pove pogled v knjigo dolžnikov. Dajala je blago na kredo, na up, in nikoli ni sitnarila za plačilo. Ko se je razvedelo, da bo zaprla trgovinico v Grahovem, so se dolžniki javljali drug za drugim in v knjigi so prečrtana vsa imena. Čisto vsa! Renata Zver je imela podporo vseh tolminskih županov: »Korenine imajo v Baški grapi, pa so vedeli, koliko moja trgovska dejavnost pomeni tej dolini. Sicer mi nikoli nihče tega ni povedal na glas, a sem prepričana, da so včasih inšpektorjem, ki so imeli namen priti pregledovat vsako malenkost v trgovinice, prej pojasnili, kaj moja dejavnost pomeni za lokalno skupnost,« pove danes 52-letnica, ki je zaklenila svojo zadnjo trgovinico v Grahovem. Zadnjič.
Nikoli več se ne bo odprla. »Počutim se grozno. Bilo je še nekaj stalnih strank, ampak premalo. Občutek je...« Potem pomolkne in si obriše solzo, čeprav jo tolaži misel, da bo v njihove kraje prišla nadomestna potujoča samopostrežna: »Sicer samo enkrat na teden, ampak bolje to kot nič, sploh za te starejše, ki ne zmorejo v Železnike ali Tolmin.«
Trgovka z odprtim srcem ne ve, kaj bo zdaj počela. »Saj znam delati, nekaj bo že. Skoraj trideset let sem delala po cele dneve, navajena sem biti na nogah od jutra do večera. No, pa da rečem še to: bom pa pazila vnuke, ker svojih otrok nisem zmogla zaradi ritma delovnega časa v preteklosti,« pove Renata Zver, trgovka s posebno, graparsko toplo dušo. Take v današnjih megatrgovskih centrih nikoli ne bomo mogli najti.
Vztrajala je zaradi ljudi
Spomin Renate Zver iz Hudajužne pove, da so bili ljudje skromni, niso imeli posebnih zahtev v trgovini: »Ko česa ni bilo na zalogi, so mi rekli, da naj se ne sekiram, bodo pač prišli čez teden dni, ko bo iskano blago prispelo. Ni tako kot danes, ko je treba imeti vse takoj pri roki. Zaradi ljudi sem toliko let vztrajala, čeprav bi lahko naredila križ čez trgovsko dejavnost v Baški grapi že pred več kot desetimi leti. Veliko domačinov je zapustilo ta svet, precej mladih se odseli, drugi, ki ostajajo, pa sedejo v avte in raje obiščejo veletrgovske centre, čeprav je najbližji v Tolminu ali v Železnikih, v eno ali drugo smer je 25 kilometrov.«
