DIVAČA – Do leta 2015 bodo v sklopu projekta, vrednega 33 milijonov evrov, prenovili divaško železniško postajo. Obnova bo prinesla nove tračnice, perone, dostope, protihrupne ograje in dva prehoda za pešce, glavni namen pa je omogočiti boljšo pretočnost proti Kopru in Trstu, saj divaška postaja leži na pomembnem petem koridorju Lyon–Trst–Ljubljana–Ukrajina in povezavi Divača–Koper, pomembni zaradi naše edine luke. Dolgo pričakovana obnova pa zahteva tudi žrtve. Zaradi širitve postaje proti jugu bodo padli dvoločni kamniti most in več kamnitih stavb z najpomembnejšim vodnim stolpom, ki skupaj tvorijo celoto in so pomembni pričevalci tehniške dediščine.
Stroji zdramili Divačane
Da se bo moral stolp umakniti dvema slepima tiroma, so vedeli že načrtovalci prenove, saj je bil projekt potrjen že pred leti. Toda krajani Divače, ki so ves čas živeli ob pomembni železniški postaji, so to spoznali šele takrat, ko se je ob stolp pripeljal bager. Marsikaterega je stisnilo pri srcu, ko je bil soočen z grenkim dejstvom, da zanj ni več rešitve. Pobudo za ohranitev vodnega stolpa je krajanom Divače posredoval Stojan Lipolt, arhitekt in občinski svetnik, ki pravi: »Divača je železniško mesto. Pred izgradnjo južne železnice je bila eno najbolj revnih naselij na Krasu in danes železniška postaja pomeni osnovno identiteto našega mesta. Zaradi tega je ohranitev objektov pomembna.« A ker ima projekt modernizacije in rekonstrukcije proge že vsa soglasja, je lahko Lipolt odgovornim v imenu krajanov predlagal le še apel, da bi še enkrat proučili možnost ohranitve vodnega stolpa.
V oči bode dejstvo, da za rušitev vodnega stolpa ni bilo treba pridobiti soglasja pristojnega zavoda. Ernesta Drole, vodja zavoda za varstvo kulturne dediščine v Novi Gorici, nam je odgovorila, da objekt do danes sploh ni bil evidentiran. Na pobudo Lipolta so začeli ovrednotenje celotnega kompleksa železniške postaje v Divači, če jim bo uspel dogovor z Občino Divača, bodo poskušali poslopja razglasiti za spomenike lokalnega pomena.
Evropska posebnost Vodni stolp je bil zgrajen leta 1857 v sklopu gradnje južne železnice. Ta je bila ena prvih železnic v Evropi in skupaj s severno železnico cesarja Ferdinanda ena najdaljših tirnih povezav na svetu. Proga je povezovala Šlezijo z Jadranom in skoraj v celoti prečila Evropo. Imela je dva izjemno težka odseka – prečenje gorskega masiva Semmering in tedanje kamnite puščave Krasa. Celoten južni odsek proge je bil tehnično zelo zahteven, saj so morali načrtovalci zgraditi mnoge vzpone, spuste, predore, premostiti močvirje in zgraditi dvonadstropni borovniški viadukt, ki je takrat veljal za največji most v Srednji Evropi in največjo tovrstno zgradbo sploh. |
Poznavalec naše tehniške dediščine mag. Tadej Brate meni, da je odnos države in javnosti do naše tehniške dediščine katastrofalen. »V tujini so ostaline tehnike že davno vpregli v voz turizma in jih s pridom tržijo, mi pa komaj capljamo za svetom in Evropo! Tehniška dediščina v tujini prinaša nova delovna mesta, mi pa o tem pojma nimamo!« Brate opozori na avstrijski del proge, Semmering, ki ga tržijo in je celo pod Unescovo zaščito. Sam je poskusil zaščititi traso južne železnice vzporedno z Avstrijci, a projekta ni želel nihče podpreti. Tako je vodni stolp ostal brez ustrezne zaščite. Brate obžaluje, da se bo pridružil remizi, ki je že dolgo ni več.
Če bo padel,
bo padel slaven!
Odločitev o odstranitvi vodnega stolpa obžaluje tudi župan Divače Drago Božac, a je, pravi, brez moči. Soglasje z gradbenim dovoljenjem, pridobljeno po intenzivnih pogajanjih med železnico in občino, je bilo izdano pred sedmimi leti: »Izvirni greh je v tem soglasju in izdanem gradbenem dovoljenju, kjer je za Občino Divača predvidenih nekaj zelo pomembnih rešitev, kot so podhod do Gabrovega naselja, ureditev krožišča, pločnikov in nekaj drugih zadev, hkrati pa tudi širitev železniške postaje z načrtovano odstranitvijo vodnega stolpa.« Župan razume razlago pristojnih, češ da je že vse zamujeno in da bi ohranitev vodnega stolpa lahko odnesla že pridobljena evropska sredstva, nepostavitev dveh dostavnih tirov do obstoječih tehničnih delavnic pa bi lahko ogrozila prepotrebna delovna mesta.
Pristojni na ministrstvu za infrastrukturo so se na pobude odzvali in po posredovanju ministra Zvonka Černača obljubili, da bodo vodni stolp ustrezno strokovno porušili in dragoceno kamenje deponirali tako, da bo možna njegova poznejša ponovna postavitev na ustreznem zemljišču, ki ga bo izbrala občina Divača. Tako so že leta 1967 prestavili vodni stolp v Mariboru. Gradbeni inženir Danijel Magajna trdi, da bi se dalo stavbo celo premakniti brez rušenja, a bi to zahtevalo veliko denarja.
Kljub vsem prizadevanjem odločitev ostaja – stolp bo padel. Lipolt z grenkobo sklene, da – če ne drugega – je za problematiko izvedela vsa Primorska – pa tudi Slovenija: »Če bo padel, bo padel slaven!«
