Iz Avstralije že nekaj časa prihajajo vesti, da nekateri znani Slovenci zadnja leta veliko investirajo v gradnjo bolnišnic in domov za ostarele, zlasti v najgosteje naseljeni avstralski državi Viktorija z glavnim mestom Melbournom. Kjer je dim, je tudi ogenj, se reče, čeprav seveda generalno ni nič narobe, če se to dogaja, nasprotno. Kajpak pa je vprašanje, od kod investitorjem denar za vlaganje tam spodaj.
Skoraj vsi posli v Avstraliji naj bi šli prek firme Lupo Enterprises in Viktorja Barage, vplivnega moža iz Grosuplja, ki je 1976. maturiral na stiški gimnaziji, kjer je leto pozneje tudi Janez Janša. Baraga je še globoko v časih nekdanje Jugoslavije prišel v Avstralijo kot predstavnik tedaj za slovenske razmere pohištvenega giganta Slovenijalesa. Posli so mu cveteli s spremenljivo srečo, v Avstraliji se ga je hitro prijel vzdevek Mister en procent, najbrž ni treba razlagati, zakaj. Toda ko se je spoznal z izjemno uspešnim poslovnežem Dušanom Lajovicem, čigar beseda je bila med avstralskimi Slovenci dokončna, mlajšim bratom Miša Lajovica, ki je bil prvi avstralski senator, nerojen v Avstraliji, so se zadeve spremenile.
Dušan Lajovic je januarja letos dočakal 90 let, je nekdanji politični emigrant in medvojni slovenski četnik ter plavogardist, česar ni nikdar tajil. Barago je vpeljal v posle, za protiuslugo pa je ta ob osamosvajanju Slovenije Lajovicu utrl pot do svojega soseda in sošolca na gimnaziji v Stični, Janše. Baraga se je iz Avstralije kajpak vrnil v domovino, bil vplivni član nadzornih svetov Hita in Petrola, zdaj pa živi in deluje med obema državama. Lupo Enterprises sta Baraga in Lajovic registrirala že leta 1985 v malezijskem Kuala Lumpurju.
Brez veleposlanika tam spodaj
Dušan Lajovic, sin predvojnega tovarnarja, svoja vojna leta v avtobiografiji opisuje z zelo skopimi besedami. Priznava, da se je aprila 1943 vrnil iz Italije in se s še dvema bratrancema pri osemnajstih letih blizu Treh Kraljev priključil Notranjskemu odredu oziroma slovenskim četnikom. Ti so ves čas sodelovali z nemškim okupatorjem in našimi domobranci, o čemer pa Lajovic kajpak ne piše. Kot znajo povedati dobro obveščeni slovenski Avstralci, ki vedo marsikaj o njem še iz časov druge svetovne vojne, natančneje italijanske okupacije Slovenije, so ga zlasti rojalistični Srbi iz simpatij do kralja (Karađorđevića) in domovine (otadžbine) vzljubili že takoj na začetku vojne. Zaradi ljubezni do mladenke srbskega rodu je celo koketiral s pravoslavno cerkvijo, s tem pa se je Srbom še bolj prikupil.
Po koncu vojne oziroma kapitulaciji Nemčije je najprej pobegnil v Avstrijo, od tam pa v Italijo in deloval v begunskih taboriščih in v centru 303 v Trstu, kjer je slovenska armada kraljeve jugoslovanske vojske poskušala obveščevalno prodreti v osrčje Titovega režima; kot vemo, neuspešno in z zanjo pogubnim koncem. Leta 1950 se je poročil z Aleksandro Sašo Hreščak in istega leta odšel prek Neaplja v Avstralijo in v Sydneyju začel novo življenje. Leta 1957 je bil tam ustanovljen prvi slovenski klub, predsedoval mu je brat Mišo. Dušanu in Saši sta se rodila sin Mitja in hčerka Alenka, na noge je začel postavljati proizvodnjo tub za zobne paste, poslovno mu je izjemno uspelo, odpiral je tovarne kot po tekočem traku tudi v Aziji in Ameriki in postal najbogatejši Slovenec med Avstralci, z denacionalizacijo pa pri nas dobil nazaj tudi tovarno Tuba.
Smo pa Slovenci trenutno brez veleposlanika tam spodaj. V Canberro po aferi z vabilom na sprejem ob odprtju novega slovenskega konzulata v Melbournu obsojenemu pedofilu Nicholasu Omanu (tudi slovenskemu Avstralcu, sinu še enega političnega emigranta in visokega kraljevega oficirja) zadnjega in odpoklicanega veleposlanika Milana Balažica nikogar ne vleče. Ponuja se sicer štajerski gromovnik Franc Pukšič, a kaj ko tega izseljenci menda ne marajo. V obdobju, ko se je poklicno ukvarjal s Slovenci po svetu, je naivno marsikaj obljubljal, a iz vsega skupaj ni bilo nič. So pa Slovenci tam spodaj hudo zamerljivi in dolgo kuhajo zamero. Hja, taki, kot smo tudi v deželi na sončni strani Alp.
Kajakaši redno med kenguruji Vsako zimo (v Avstraliji je takrat poletje), že od 1999., torej eno leto pred olimpijskimi igrami v Sydneyju, na najmanjšo celino odhajajo na trening naši kajakaši, tako divjevodaši kot tisti, ki tekmujejo na mirnih vodah. Te dni je trening v deželi tam spodaj končala sprinterka na mirnih vodah Špela Ponomarenko Janić, tam je bila od februarja. Po enoletni odsotnosti zaradi nosečnosti in rojstva sina Adama je trdno odločena, da se vrne v svetovni vrh. Tako kot že nekaj let doslej se je odločila za pot v avstralski Queensland, v Gold Coastu ima vse, kar potrebuje za dober trening. Cenovno je v primerjavi z Evropo vse skupaj mnogo ugodnejše. Vreme je konstantno, pa tudi če dežuje več dni, je še zmeraj zelo toplo, tako da lahko opravi vse treninge, ki jih ima Špelin mož in trener Stjepan Janić, tudi sam nekoč sijajen mirnovodaš, v načrtu. Ker bi bil transport čolna iz Slovenije logistično in tudi finančno prezahteven, si najboljša slovenska kajakašica tega vselej izposodi od Avstralcev, prijazni domačini pa gratis poskrbijo tudi za avto in še marsikaj. Da so se kajakaši odlično vklopili v Avstralijo, se lahko zahvalijo še enemu slovenskemu Avstralcu, vendar iz povsem drugega političnega pola kot Dušan Lajovic, Petru Česniku. Ta je našim fantom in dekletom zlasti veliko pomagal v časih tik pred olimpijskimi igrami v Sydneyju leta 2000; prvič je Andrej Jelenc, zdajšnji direktor kajakaških reprezentanc Slovenije (mimogrede: pravkar izvoljeni član izvršnega odbora Evropske kajakaške zveze!), naše kajakaše pripeljal na priprave v Avstralijo že leta 1999. Peter se je pred leti, ko je odšel v avstralsko penzijo (prej je bil pri letalskem prevozniku Quantasu), vrnil v rodno Ljubljano in bil tudi podpredsednik stranke Zares. S politiko se ne ukvarja več, še vedno pa je hiperaktiven in pomaga kajakašem. |
