ABU DABI – Veličastni Abu Dabi je glavno mesto Združenih arabskih emiratov in istoimenskega emirata. Popotniki ga opisujejo kot deželo presežnikov, kjer vsake sanje postanejo resničnost in kjer nemogoče postane mogoče. Moderna arhitektura, dolge plaže, prijazni ljudje, vrhunski hoteli, celo takšni s sedmimi zvezdicami … Vse to je Abu Dabi, kjer je pred nekaj meseci svoj prostor pod soncem našel tudi preprosti zlatar iz Kranja, 37-letni Matej Marolt. »Tu zaslužim več, kot sem doma s tremi službami,« je jasen.
Spakiral in šel
Kranjčan pravi, da se je začel ozirati čez meje že v svojih poznih dvajsetih: »To je bilo pred kakšnimi desetimi, dvanajstimi leti. Tista odločilna brca v rit, kot se reče, pa je prišla potem, ko sem se leta 2010 vrnil s potovanja po Novi Zelandiji. Razlog? Ekonomski, poleg tega pa nisem mogel več gledati dogajanja v državi – vse večja brezposelnost, vse več ljudi na robu preživetja itd. Človek se tega enkrat naveliča!«
Pred selitvijo je počel mnogo stvari: »Primarna služba je bila vodenje in delo v lastnem podjetju, ki sem ga prevzel po očetovi upokojitvi, to je bilo oblikovanje nakita v domači zlatarni. Poleg tega sem delal kot inštruktor Les Mills v več fitnes centrih v Kranju in Ljubljani. Vseskozi sem bil razpet med več služb naenkrat, kar je bilo seveda naporno. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišel trenutek, ko bo počilo in bom zaradi visokih dajatev našega pogoltnega sistema vse skupaj samo še zaprl.«
Ko se je to zgodilo, ni več okleval. »Mogoče se bo slišalo predrzno, ampak ob odhodu sploh nisem imel kakšnih posebnih občutkov. Rekel sem si, naj ne pričakujem preveč in pač grem s tokom dogodkov. Ko sem svojo odločitev sporočil staršem, sem se celo pošalil: 'Ja, nič, očitno grem v tople kraje.' Hvala bogu so razumeli,« se zasmeje. »Tako sem se kar naenkrat z enim samim velikim kovčkom znašel na Brniku, sedel na letalo in nekaj ur pozneje – dobrodošel v Abu Dabiju! Ko nisi zadovoljen s kakovostjo življenja in ko si enkrat nonstop pred vprašanjem, kako boš prišel skozi mesec, so življenjske odločitve toliko bolj preproste.«
V Abu Dabiju zdaj živi že pet mesecev. »Brez pretiravanja lahko rečem, da je to fantastično mesto. Je varno, urejeno in tudi zelo zeleno za puščavo. V neposredni okolici mojega bivališča je nekaj čudovitih parkov. Živim v samem središču Abu Dabija, nekako na sredini glavnega otoka. Ljudje so super in zelo prijazni. Brez težav sem se vključil v družbo.«
Tri tedne čakal na internet
Njegovo delovno mesto je inštruktor skupinskih vadb po sistemu Les Mills. »Moj delovnik je 48 ur na teden. En dan v tednu sem prost. Delovni dan je videti tako, da imam na urniku do tri treninge, sem ter tja kakšen dan tudi štiri. Stranke so večinoma tujci, nekaj je tudi domačinov.« Konkurenca, pravi, seveda je. »A finta je v tem, da smo kot inštruktorji individualisti in ima vsak nekaj posebnega, nekaj svojega, tako da na koncu koncev ljudje izberejo tistega, ki jim najbolj ustreza. Sam sem večni optimist in pozitivec, s tem ko širiš pozitivno energijo in navdušenje nad delom, ki ga opravljaš, pa avtomatsko privabljaš ljudi.«
Plača, pravi, je neprimerno boljša kot doma. »Tu, kot rečeno, zaslužim več, kot sem v Sloveniji s tremi službami. Poleg tega imam plačano stanovanje z vsemi stroški razen interneta. Krito imam zdravstveno zavarovanje, tako da mi celotna plača ostane.« Edino, kar ga nervira, pravi, je birokracija. »Za vsako figo potrebuješ kopijo potnega lista, papir od firme, da nima nič proti, in podobne zadeve. Priklop interneta v stanovanju je lahko prava nočna mora. Čakal sem tri tedne, da so se gospodje spravili na teren in ga priklopili.«
Še večji šok pa je bil, ko je ugotovil, da Slovenija in Združeni arabski emirati nimajo sklenjenega sporazuma o veljavnosti dokumentov. »To pomeni, da moje vozniško dovoljenje tu ne velja! Izpit za avto je veljaven le, če si na turističnem vizumu, tisto sekundo, ko dobiš rezidenčnega, pa moraš iti lepo še enkrat v avtošolo. No, to je tisto, česar ne morem prebaviti, in ob tej priložnosti apeliram na spoštovano gospodo na ministrstvih, ki je odgovorna za to področje, da se spravi k delu in spravi skozi kolesje ta sporazum. Hvala,« se nasmehne Matej.
Sicer pa pravi, da je kakovost življenja v Abu Dabiju precej boljša kot pri nas. »Z ekonomskega vidika kot tudi s preostalih. Ni obremenjenosti in negativizma, ki ga je čutiti doma, ni čutiti krize, saj je pač ni. Mesto je varno. Lahko se tudi sredi noči sprehajaš okoli, pa ti nihče ne bo nič naredil. Slabša stran je mogoče vozniška kultura pa vroča poletja, ko se živo srebro dvigne tudi do 48 stopinj, in če prištejemo še vlago... A to je že druga stvar, na katero pač nihče nima vpliva.«
Mladim v Sloveniji, ki zaradi vse težjih gospodarskih razmer razmišljajo o selitvi v tujino, sporoča: »Če imate možnost, pojdite in izkoristite to. Tujina človeku da odprtost, drugačen pogled na svet. Pojdite z minimalnimi pričakovanji in bodite presenečeni nad tem, kaj vam življenje lahko ponudi.«
Matejeva preobrazba
Matej Marolt, ki zdaj v Abu Dabiju dobro služi kot inštruktor skupinskih vadb, ni bil od nekdaj navdušen športnik. »S fitnesom sem se začel spogledovati pred sedmimi leti. Takrat sem se odločil, da s hujšanjem temeljito spremenim svoj način življenja. Med enim od treningov sem bil povabljen na oder in skozi oči prijateljice videl, kako je to videti. Na koncu treninga sem si rekel: ‘To je to! To je nekaj, kar bi lahko počel!’«
Začetki so bili vse prej kot preprosti. »Preden sem se odločil za športno kariero, sem imel 110 kilogramov, v mesecih pred osnovnim izobraževanjem sem se oklestil na 95 kilogramov, kar je bil lep napredek, vendar v očeh nekaterih še vedno ne dovolj velik. Mnogokrat sem slišal kakšno opazko v smislu: ‘Ja, seveda, da ne bo ta slučajno inštruktor, poglej ga, kako izgleda!’ Česar se niso zavedali, je bilo to, da so s tem samo prilivali olja na ogenj moje motivacije, da postanem eden izmed boljših inštruktorjev, da delam za svoj videz in z zgledom dokazujem, da programi treningov resnično delujejo. V zadnjih letih sem tako naredil popolno preobrazbo, to je v videzu ter v načinu življenja in mišljenja. Naj se zahvalim vsem, ki so verjeli vame in me pri tem spodbujali,« je ganjeno povedal Matej.