V 70 dneh našla 27 štiriperesnih deteljic

LJUBLJANA – Soseda Koviljka je modrooki črnuški deklici zadnjič zaupala, da lahko toliko štiriperesnih deteljic najdejo le tisti, ki imajo tako modre oči, kakršne ima ta devetletnica. Da jih tisti z rjavo obarvanimi, denimo, skorajda ne morejo najti.

Koviljka je v svojem življenju našla – samo dve. »Jaz pa tri!« je smejočih se oči v tistem izrekla še dekličina mamica – Ines Mikulan. Njena Vanesa, živahno dekletce prepolno energije, se je ob tem samo nasmehnila. Kot se je tudi dejstvu, da njen očka, kot ji je oni dan povedal, še nikdar ni imel te sreče, da bi našel takšno, še več, da sploh ni vedel, da obstaja petperesna deteljica. Kakršno je Vanesa prav tako že našla, jo pazljivo odtrgala ter položila v svoj – recimo mu – herbarij.

V 70 dneh, od konca maja pa do prejšnjega ponedeljka, je nadarjena deklica (z zvrhano mero sreče) našla že kar 27 štiriperesnih deteljic. In še dve petperesni! Skoraj vsak drugi dan najde kakšno.

Kar pet štiriperesnih jo je tudi ta ponedeljek pričakalo. »Če iščeš – ne najdeš!« se je spet nasmehnila in obrnila znani rek. Torej vse sloni na spontanosti? Na otroški pristnosti? Na nenarejenosti?

Bilo je sončno. Ker je ostalo??e od nedeljskega kosila in ni bilo treba kuhati, sta šli z mamico na sprehod. Hodili sta ob črnuških vrtičkih, ko se je Ines že spet zdrznila. »Ne, niti nimam občutka, da bi hčerka prav hudo iskala, midve se med hojo pogovarjava, vidim, da Vanesa sicer tu in tam pokuka, hodiva naprej …« je opisovala Ines. Nakar se zgodi – Tisto.

»Ko jo zagledam, sem sprva tiho, se ji za hip izmuznem, jo na hitro utrgam …« je z otroško vznesenostjo pojasnjevala Vanesa. Naposled, ko svoj zakladek že drži v ročicah, v evforiji zakriči: »Mami, mami!«

»Res, vedno se ustrašim, prepričana, da se ji je kaj zgodilo!« je priznala Ines. Ampak brez skrbi, prav nič se ji ni zgodilo, le štiriperesno deteljico je vnovič našla. »Mami, poglej deteljico!«

Srebrna pianistka

Devetletna Vanesa Mikulan skupaj z mamo, učiteljico glasbene vzgoje, te dni preživlja zaslužene počitnice. Odličnjakinja bo kmalu vstopila v četrti razred OŠ Narodnega heroja Maksa Pečarja. Poleg druženja z vrstniki najraje prepeva in igra na klavir. Pravzaprav je naravnost izvrstna pianistka, letos je prejela srebrno nagrado na Koroškem klavirskem tekmovanju.

Tik pred majskim tekmovanjem se je – Tisto – tudi zgodilo in začelo. Pred Glasbeno šolo Franca Šturma sta čakali. In imeli ravno dovolj časa, da sta se sprehodili še po šišenskih uličicah, ki pravokotno bežijo stran od prometne Drenikove. Takrat se je mala povsem po naključju in nenadoma zazrla v travnato površino, ki štrli tam s pločnika, in že v prvo našla – tri na kupu, drugo za zraven druge, ta nenadejani in štiriperesni zaklad.

Takrat je prvič ugledala prav te, za katere je sicer že iz risank in pravljičnih pripovedovanj vedela, da prinašajo srečo, ne pa še, da prinašajo tudi ljubezen, upanje in vero, kot oznanja mitologija. Tudi ne, da so se razvile iz prednikov, ki so imeli več listov, a se je med evolucijo njihovo število potem zmanjšalo. Na tri. In da štiriperesna deteljica nastane – le na vsakih 10.000 triperesnih. Ne, vsega tega še ni vedela. Še pomislila ni, da bo postala nekakšna talka teh osrečujočih naključij.

»Ali to kaj pomeni?« je njena mama takrat vznemirjeno spodbodla še učiteljico za klavir Jelko Žugelj.

»Ja, gospa, sreča!« ji je jadrno odvrnila, tik zatem pa bila priča uspešnemu nastopu svoje varovanke.

»Ah, to že ni bilo povezano s tem …« je Ines umirjala presenetljivo situacijo. Ki pa se je potem le še razplamtela.

Črnuške trofejice

Po dobljeni nagradi je namreč Vanesa prav vsak dan pogledovala k zelenim površinam ter jih pobirala kot za stavo, kot jagode v jagodnem nasadu. S prijateljico Zorjo je oni dan pri vrtičkih, denimo, našla kar štiri naenkrat, »ostale sem našla pri Savi, črnuškem Mercatorju, vrtcu, pri starem bloku, predzadnjič celo na kraju, kjer bi jo lahko videl vsakdo, na vrhu Šmarne gore«!

Pa je ni. Saj je tudi tista deteljica očitno čakala prav na njo.

»Vprašanje, kdaj se bo število najdenih deteljic zaustavilo.« se radovedno vprašuje Ines.

»Mogoče pri stotici!« se je kar zaiskrilo v Vanesinih očeh.

Še posebno se ji zdi fino, ker se je že tolikokrat naposlušala o silni redkosti te štiriperesne deteljice in da je petperesno skorajda nemogoče najti. »Jaz pa mami kar naprej dopovedujem in jo po malem dražim, da je štiriperesno pravzaprav povsem preprosto najti,« se je zahihitala, »hi, hi, mami pa gleda in gleda in nikoli nobene ne najde!«

Ker ima takšno srečo, ji je njena zavetnica priporočila, naj ima poslej pri sebi venomer posebno šatuljico. V katero odtlej shranjuje še sveže in nabrane trofejice.

Prav to škatlico je v tistem položila na klavir in skoraj miže zaigrala Staro francosko pesem znamenitega Čajkovskega. Menda ji melodija pričara travnik, poln štiriperesnih deteljic!

Samo na vsake toliko je pogledala v notni zapis.

In k škatlici, v kateri sta bili na varnem – petperesni deteljici.

»Povej, kaj se ti zdi težje, odigrati tole simfonijo,« ki smo jo imeli čast slišati, »ali najti tisto redko in osrečujočo deteljico?«

Glede na to, da okoli Vanese očitno rasejo sami simboli sreče, je bil njen odgovor seveda na dlani.