V Sloveniji je kar 62 naselij, v katerih ne živi nihče več. To so naselja brez prebivalcev, več kot 100 pa je takšnih, v katerih živi le eden (18), dva (18), trije (26), štirje (23) oziroma pet (24) prebivalcev. Tako vsaj kažejo podatki iz lanskega julija, ki jih imajo v statističnem uradu (Surs).
»Ugotavljamo, da se v naših najmanjših krajih ne dogaja veliko, zato so spremembe redke. Ker v teh naseljih živijo večinoma starejši ljudje, se že tako skromno število domačinov manjša in postopoma prehajajo med kraje brez prebivalcev,« je pojasnila Barica Razpotnik, svetovalka na oddelku za demografske statistike Sursa. V nekatere vasi se sicer vračajo potomci nekdanjih prebivalcev oziroma lastniki počitniških hišic, ki imajo tam prijavljeno prebivališče, pozimi pa se običajno preselijo drugam. Zato tudi v katerem od uradno sicer še vedno poseljenih krajev ne bomo našli žive duše.
Le še tretjina prebivalcev
Izrazit padec se je zgodil po drugi svetovni vojni. V najmanjših slovenskih krajih je tako leta 1900 živelo 890 prebivalcev, 1931. jih je bilo 768, po uradnem štetju prebivalstva 1961. pa le še 276. Pri tem je vojna najbolj izpraznila Novo Goro, Hrib pri Koprivniku in Rake.
Tu in tam se pojavi kak na novo prijavljen prebivalec, toda resnejše poselitve najbolj izpraznjenih slovenskih krajev z novo družino, kaj šele z novimi družinami, statistiki že desetletja niso zaznali. Največkrat gre zgolj za odraz domotožja nekdanjih prebivalcev oziroma njihovih svojcev, ki se po upokojitvi odločijo za uradno pridobitev prebivališča v svojem rojstnem kraju oziroma rojstnem kraju svojih sorodnikov. Načrtne politike poseljevanja dodobra ali povsem izpraznjenih slovenskih krajev nimamo ne na občinski ne na državni ravni.
Lili v maminem
rojstnem kraju
Cesta, zgrajena leta 1994, po kateri smo pred mednarodnim mejnim prehodom v Petrini zavili desno skozi obmejne vasi Grivac, Gladloko in Kuželj do Srobotnika ob Kolpi, je imela pomembno vlogo pri odločitvi višje medicinske sestre v ZD Ribnica Lili Butina, da se je 1995. za stalno naselila v izumrlo naselje na skrajnem severozahodu občine Kostel. »Rojstni kraj svoje mame Dragice Škvarč, poročene Butina, sem vzljubila že v mladosti. Do osamosvojitve je bil viseči most (zgrajen po zamisli domačina Antona Štimca) edina povezava Srobotnika ob Kolpi s svetom. Čezenj smo peš hodili na hrvaško stran, kjer smo imeli parkirane avtomobile. Zaradi ceste, po kateri so vsi kraji do Osilnice končno postali dostopni s slovenske strani, so se nekdanji prebivalci začeli za stalno ali občasno vračati,« pravi edina stalna prebivalka Srobotnika ob Kolpi, gručaste vasice v rebri ob spodnjem toku potoka Jarka.
Elektriko so dobili šele leta 1998, zato je bilo treba vse pri hiši narediti ročno. Hiša, sezidana iz kamna in lesa, je počasi rasla, in 1995. se je Lili tu za stalno naselila. S prebivalci sosednjih vasi Bosljiva Loka, Rake in Kuželj živijo složno, si pomagajo. »Kot zdravstvena delavka imam jaz nekakšno ambulanto, drugi pa meni zorjejo njivo, obrežejo sadno drevje in trto ter naredijo kaj drugega, česar sama ne znam ali ne zmorem,« pripoveduje Lili, medtem ko se zahvaljuje Jožetu Račkemu z bližnjih Rak, ki je ob našem obisku ravno končal obrezovanje njene trte.
Pomehkužili smo se
Lili Butina pravi, da so se ljudje danes preveč pomehkužili. Tudi sama je prebivala v večjih naseljih, a življenja na vasi ne bi nikoli več zamenjala, saj je šele tu spoznala njegovo pravo kakovost. Pri tem je prav nič ne moti, da ima do službe 58 kilometrov in prav toliko nazaj; edina slaba stran tega je, da zaradi popoldanskega dela in dežurstva ne more imeti domačih živali, na primer psa. Zato pa je v okolici Srobotnika ob Kolpi že štirikrat srečala medveda in enkrat risa, udomačeni gož pa pohrusta vse miši. »Vso zelenjavo in veliko sadja pridelam sama, pri čemer moja njiva še ni dobila umetnega gnojila, uporabljam namreč le kompost in hlevski gnoj, ki ga nabavim pri bližnjem kmetu. Sadovnjak in zelenjavni vrt pa moram imeti ograjen s skoraj poldrugim metrom visoko ograjo in z električnim pastirjem, saj mi sicer ves pridelek pospravi srnjad.«
Če bi država v redko naseljenih krajih omogočila boljše razmere za življenje, bi se po njenem mnenju vanje začeli vračati tudi mladi. Dobro bi bilo, ko bi občina Kostel spet dobila trgovino, saj zdaj ni nobene, tako da so ljudje prisiljeni živež nabaviti drugje. A vse to ne skazi njenega optimizma – ko jo obiščeta hčerki Tanja in Nataša, se skupaj iskreno veselijo vsega, kar ponuja narava, tudi kopanja v Kolpi.
Mladi silijo v dolino
V enega najvišje ležečih naselij v Sloveniji smo morali od zaselka Podrošta v zgornjem delu Selške doline po šest kilometrov dolgi cesti premagati višinsko razliko dobrih 600 metrov. Vasica Torka, v kateri so dve domačiji in tri počitniške hišice, leži namreč na polici pod strmimi južnimi pobočji najvišjega vrha v grebenu Ratitovca Altemaverja 1180 metrov nad morjem. Pred večjo, nedavno na novo zgrajeno in še nedokončano hišo s številko 1 nas je pričakal eden od dveh tu stalno prijavljenih prebivalcev, 71-letni Rafael Gartner, ki nam je najprej pojasnil, da je vas imela tri hišne številke. Poleg njihove kmetije malo nižje stoji hiša drugega stalnega vaščana Silva Gartnerja, na vmesnem robu pa je stala kajža Štefana Šmida. Lastniki so jo zapustili že pred desetletji, Aleš Spindler pa jo je preuredil v lično vikendhišico, kakršni sta si nekoliko nižje postavila tudi Jože Goršič in Viki Škulj.
Pred drugo svetovno vojno je na treh domačijah živelo 28 prebivalcev. »Takrat še ni bilo fabrik in so otroci ostajali doma. Po vojni pa se je vas začela hitro prazniti, saj so se z nastankom Iskre, zdaj Domela, in Alplesa v Železnikih odprle možnosti za zaposlitve v dolini. Tako smo mladi iskali zaslužek drugod. Leta 1966 sem najprej dobil delo v Nemčiji, po sedmih letih sem se vrnil in se kot šofer zaposlil v škofjeloškem Alpetouru ter se priženil v Zgornjo Sorico. Tudi bratje in sestre, vseh nas je bilo 14 (zdaj smo le še trije), so se poleg v Železnikih ustalili še v Kranju, na Jesenicah in v Ljubljani. Ko so starši umrli, sem 1980. prevzel kmetijo in jo začel preurejati z željo, da bo sin Darko nadaljeval Gartnerjevo torkarsko rodbinsko tradicijo, ki naj bi se menda začela že okrog leta 1600. Zato sem mu v dogovoru s preostalimi štirimi otroki 2007 prepisal kmetijo, a se je, na žalost, pred dvema letoma pri delu v gozdu nad domačijo smrtno ponesrečil,« pravi otožno Ta zgornji Torkar in v isti sapi odločno pristavi, da bo za grunt skrbel naprej. Upa, da se bo kateri od 17 vnukov le odločil za življenje na prisojni visokogorski kmetiji.
Neusmiljena država
Rafko zdaj na 60 hektarov veliki kmetiji (od tega je dve tretjini gozda) redi 25 ovac. »Tu smo preživeli predvsem z živinorejo in gozdom, v katerem prevladujejo bukve in smreke. Za prodajo smo vzrejali plemensko živino (vole, krave), za meso bike, podirali smo les in ga spravljali v dolino. Tudi vse poljščine, vključno z žitom za kruh, smo pridelali sami. Ker lahko tu travo kosimo le julija, se je živina začela pasti že okrog 15. maja, sredi junija pa smo jo odgnali na Ratitovec, kjer je bila na skupnem pašniku do septembra.«
Čeprav od tedaj, ko se je zaslužek ponudil drugod in ko so v sedemdesetih letih ukinili šolo v poldrug kilometer oddaljenem Zabrdu, mladi silijo v dolino, a je naš sogovornik prepričan, da bi mlada družina lahko tu dobro živela. Le veselje do kmetovanja bi morala imeti in seveda možnosti, da kaj zasluži še s katero dodatno dejavnostjo, na primer s turizmom. »Zato bi država morala biti bolj usmiljena do teh krajev, prebivalce bi morala manj obdavčiti in bolje poskrbeti za ceste. Če bo naslednje leto ukinila subvencije, potem se bo zagotovo sprožil nov plaz odhodov.«
Naselja s po enim prebivalcem (po občinah)
Borovnica: Lašče
Črnomelj: Dečina
Dolenjske Toplice: Nova Gora
Idrija: Javornik
Kočevje: Hrib pri Koprivniku, Koče, Vrt
Koper: Brežec pri Podgorju
Kostel: Delač, Dolenji Potok, Gorenji Potok, Rake, Srednji Potok, Srobotnik ob Kolpi
Krško: Gradišče pri Raki
Osilnica: Spodnji Čačič
Semič: Sredgora
Velike Lašče: Bane
| Prodali mesto z enim prebivalcem Pred nekaj dnevi so v ZDA na dražbi za 900.000 dolarjev (dobrih 670.000 evrov) prodali mesto Buford. Za prodajo se je odločil njegov lastnik in tudi edini prebivalec Don Sammons, ki je mesto na jugovzhodu zvezne države Wyoming oglaševal kot najmanjše ameriško mesto. Kupil ga je pred 10 leti in je po ženini smrti še nekaj časa vztrajal, nato pa se je odločil za selitev k sinu v drugo zvezno državo. Kupec iz Vietnama je tako dobil majhno hišo, trgovino in bencinsko črpalko, vse skupaj pa stoji na dobrih štirih hektarih zemljišča. Ker se mesta ne prodajajo vsak dan, se je za Buford na dražbi potegovalo kar 46 kupcev. Ko so v prejšnjem stoletju tam začeli graditi železnico, je v mestu, ki so ga poimenovali po ameriškem generalu Johnu Bufordu (1826–1863), živelo približno 2000 ljudi. Kakšne načrte ima z njim skrivnostni kupec iz Vietnama, ni znano. |
Naselja z največ prebivalci
Ljubljana 272.220
Maribor 95.171
Celje 37.520
Kranj 36.874
Velenje 25.456
Koper 24.996
Novo mesto 23.341
Ptuj 18.164
Trbovlje 15.163
Kamnik 13.644
Jesenice 13.440
Nova Gorica 13.178
Domžale 12.406
Škofja Loka 11.969
Murska Sobota 11.614
Izola 11.223
Postojna 9183
Logatec 8942
